Komentar Primoža Kališnika: Sizif in naročnina na brezup

Mater, je hecno, kako se v vsakovrstnih podkastih vsi ljudje razjokujejo, kaj vse počnejo, da bi postali boljši, svet pa postaja vse slabši.

Tu nekaj ne štima.

Toliko nekega truda in celo moških solz, moške porodne vode ob tem, ko rojevajo »novi jaz« – planet pa je vse bolj v močvirju.

In še tone.

Kot bi bilo spodaj živo blato. Živi pesek. Iz takega peska je zelo težko izstopiti, pogoltne pa človeka ne.

Razen v filmih.

Naš problem je, kot kaže, da tonemo in tonemo, pa nikoli ne potonemo.

Vedno bolj smo v dreku, vedno težje se je prebiti na trdo podlago, ampak ker smo se navadili, se še kar utapljamo in kričimo na pomoč, čeprav vemo, da se nam v resnici ne more nič zgoditi.

Res, toliko ljudi pravi, da delajo na sebi, svet je pa vedno bolj tak, kot da ga nihče ne vzdržuje.

Nekaj pri tem res ne štima.

Misliš: postal sem dober, ampak nič se ne spreminja. In se odločiš, da boš kljub vsemu postal še bolj dober, saj veš, da je to edina pot, da bo svet boljši.

Zanimivo. Matraš se in se ob tem počutiš serijsko nesrečen, ampak kljub nenehnemu vlaganju vase je zate vse vedno slabše.

Po moje je treba spremeniti pristop. V osnovi.

Jaz sem se zadnjič pošteno stepel sam s sabo in ugotovil, da se moram vprašati, kdaj sem postal slabši.

Mislim, postal sem, čeprav se za to nisem niti trudil, kaj šele, da bi se zavestno odločil.

Biti slab mi gre veliko bolje kot biti dober.

Če si postal slabši, se ne znajdeš v paradoksu kot človek, ki se trudi za bolje, pa se vedno znova znajde v slabšem.

Ne, pri tebi je vse logično. Postal si slab in živiš v slabem svetu.

Kaj bi si človek želel več?

Žanješ, kar si sejal. Slabo k slabemu.

Tisti bedaki, ki se trudijo sejati dobro, pa žanjejo slabo, tega planeta res ne razumejo.

Biti dober je Sizifovo delo.

Sizif je bil v bistvu prvi človek na svetu, ki je imel naročnino na brezup. Nobenega poskusnega obdobja, nobene možnosti odpovedi. Samo kamen. Bolj oglat kot okrogel. In hrib. In ponovitve.

On potiska tisti kamen gor kot mi optimizem v ponedeljek, čeprav veš, da ga bo petek spravil na tla. Prideš skoraj do vrha – in jeba, kamen se zvali nazaj dol. Kamen ima boljšo kondicijo kot on. In več motivacije.

Mogoče je kamen manj trd kot Sizifova glava?

Potem pride mimo en model in ga vpraša: »Ej, a rabiš pomoč?«

»Ne, hvala. Ne rabim. Mater, ampak za vse sem sam.«

Dobrota je sicer sestra prostega pada, če že ne sile težnosti.

Bolj si dober, bolj letiš navpično navzdol.

Bolj si dober, bolj greš na glavo.

To je ta skrivnost dobrote. Vsi dobri ljudje stojijo na glavi in so povsem v svoji riti, vsi slabi pa stojijo trdno na svojih nogah in se ob tem počutijo prav dobro ter so v tujih ritih.

Če kaj, se splača biti slab. Na slabih svet stoji, temu je težko oporekati.

Dobri so bolj za pravljice. V bistvu so dobri junaki dejansko luzerji, ki lahko preživijo kot dobri zgolj kot literarni liki.

Papir prenese vse. Tudi dobre ljudi, saj niso nevarni, ker v resnici ne obstajajo več.

Zato dobrih ljudi ne najemajo več, da bi kaj zapisali. Tudi ni prostora. Vse so popisali slabi.

Slabi so junaki in dobri so bedaki.

Tako je to pri nas. Ni logike.

To je tako kot sladkorna bolnica, ki bo po volitvah od veselja pojedla tri baklave.

Nekaj časa ji je bilo dobro.

Na koncu je bilo najslajše.

In zato je umrla.

Ampak srečna.