Komentar Primoža Kališnika: Trije prdci čez Kvarner

Morje je naše, čeprav je hrvaško. To nam Slovencem ni čisto jasno. Naše je toliko kot Celovec in Trst. Toliko, kolikor tam kupimo, toliko je naša lastnina.

Tako je – od nekdaj.

Večina se nas še vedno rada pase na sosedovem. Sam tudi. Jesen, zima, pomlad v Istri – gostovanje v srčiki zelenega, modrega in rdečega po istrsko. V barvah, ki so samo tam. Nikoli, ampak res nikoli, nobene težave – če se obnašaš kolikor toliko normalno.

Pozdrav, nasmeh in zavedanje, da si gost. Na obisku.

Morda so nas narobe naučili. Že iz časov, ko je bilo vse »naše«. Pa saj nikoli ni bilo. Bilo je skupno – a skupno pomeni veliko za malo ljudi in malo za skoraj vse.

Jadran nam je ostal v zavesti, kot da je naš. Pa ni. Njihov je.

Tako je. In tako je tudi prav.

Prav – kljub dejstvu, da je bil morda kakšen meter Istre bolj »naš« kot danes in da je kakšen moder val drsel po obzorju pod slovensko zastavo precej dlje.

Zdaj tega ni več.

Pred vojno na Balkanu sem bil pogosto v Zagrebu – delo na črno, seveda. Takrat mi je postalo jasno, da bodo Hrvati vsak centimeter svojega ozemlja branili do zadnjega.

Tako je bilo nekoč in tako je zdaj. Enako mislijo tudi mladi, rojeni po vojni na Hrvaškem.

Kdor se iz tega dela norca, mu morda manjka malo ljubezni do lastne domovine.

O megakoncertih pri sosedih ne bi rekel dosti – le to, da so pred mesecem mladi na fantovščini na otoku Grgur peli pesmi najbolj slavnega hrvaškega pevca. V njihovem petju ni bilo čutiti sovraštva – le čisti nacionalni fanatizem. Ali pa kaj več?

Nacionalni fanatizem, pravijo, ni le slepa ljubezen do domovine, temveč predvsem zmožnost – ali nezmožnost – gledanja sveta skozi izključno eno, lastno nacionalno lečo. Pripadnost narodu preseže meje zdravega ponosa in preraste v versko podobno vero v lastno večvrednost – seveda na škodo drugega in drugačnega.

Nacionalni fanatizem je nevaren zato, ker se rad obleče v obleko žrtve: domovina naj bi bila ogrožena, narod ogoljufan, kultura izbrisana. In ko je občutek ogroženosti dovolj globoko zakoreninjen, se od tam naprej opraviči marsikaj – od cenzure do pregona, od nasilja do vojne.

Najnevarnejši je nacionalni fanatizem prav tedaj, ko se prikrade v vsakdan: v šolske učbenike, v športna tekmovanja, v govorice na tržnici. Takrat narod ne potrebuje več sovražnika – ker ga že nosi v sebi.

In to ni več ljubezen do domovine – temveč strah pred svetom.

So bili mladi na Grgurju malo razposajeni in polni zanosa, taki?

Niti malo. Iskreno – ne.

Zdrav nacionalni fanatizem torej? Če izraz sploh zdrži sam sebe, bi bil to tisti redki pojav, ko ljubezen do naroda ne išče sovražnika, temveč zrcalo. Ne hlepi po slavi preteklosti, temveč se iskreno zazira v svojo zgodovino – tudi v njene sence. Gre za stanje duha, v katerem je narod sposoben ponosa brez arogance, samozavesti brez potrebe po poniževanju drugih in domoljubja, ki se ne konča na državni meji.

Zdrav nacionalni fanatizem – ali bolje: zdravo narodno samozavedanje – se kaže v spoštovanju do lastne kulture, jezika in zgodovine, a obenem priznava, da noben narod ni edini nosilec resnice, pravice ali trpljenja. Ne potrebuje mitologizacije preteklosti, temveč razumevanje. Ne ustvarja junakov iz kamna, temveč ljudi iz mesa in krvi. Njegova moč ni v vzklikanju gesel, temveč v dejanjih skupnosti, ki zna misliti s svojo glavo in čutiti s srcem – tudi do tujcev.

Zdrav nacionalni ponos, ki ga nekateri poenostavljeno zamešajo za »zdrav fanatizem«, zna prepoznati, da ni nič manj domoljubno učiti se tujih jezikov, brati tujih knjig ali sprejeti beguncev, ki to res so. Prav nasprotno – kaže, da domovina ni ograja, temveč dom, in da narod ni množica, temveč skupnost.

Je bilo tisto na Grgurju zdrav nacionalni fanatizem? Ne ravno … Za nas, ki se nismo rodili na Hrvaškem – težko rečem. A bilo je nekaj – več.

Zdravo nacionalno samozavedanje?

Zame – da.

Ali mi je to všeč? Ne povsem. Ampak – zelo spoštujem. Spoštujem od doma in spoštujem tam, ko sem tam – na obisku.

Tega ne pišem zato, ker se po žilah mojih dveh hčera pretaka kri s čudovitega dalmatinskega otoka in ker je imel oče njune babice številne ladje, ki so po Jadranu prevažale pesek in druge tovore.

Niti najmanj.

Slovenski otrok, pri štirinajstih, pred drugo svetovno vojno pobegne od doma, se zlaže o starosti, gre v mornarico, postane podmorničar in se poroči s Splitčanko bogatih staršev. Dobi hčer. Njena mati – njegova žena – umre pri porodu. Otrok raste v ljubezni starih staršev in ima vse. Nato pa usoda vse obrne: otrok konča v Beogradu, na sto naslovih, v revščini. Stari starši jo obupano iščejo – zaman.

Zgodba – prežalostna, da bi jo opisoval.

Zgodba, ki veže dve domovini. In če jima znaš prisluhniti, ju razumeš v dobrem.

Trije stari prdci, pred dnevi, kot pomoč pri nujnem prevozu barke iz Dalmacije v Istro …

In sem gledal obalo, morje, celino. In ko sem se vprašal, ali bi – če bi bil tukaj doma – dovolil, da se tega polastijo tujci, sem se počutil natanko tako kot tik pred vojno v Sloveniji, ko sem kolesaril po Poljanski dolini in se vprašal: ali bi cerkev na hribu in vas pod njo dovolil zapleniti tistim, ki so grozili s tanki?

Živ – nikoli.

Sredi Kvarnerja, pogled na lepoto po sosedovo – in iskreno veselje, da jim je Bog to dal v upravljanje. In da so to vzeli smrtno resno.

Saj je res: narod je najmočnejši takrat, ko se mu ni treba več dokazovati.

A dokler ne bo tako – je tudi tako, kot je zdaj – prav.

»Pa zase se brigajmo,« bi rekel, tudi na barki, moj izjemno dobri prijatelj, ki se piše po mrtvem delu prašiča.

A ima vseeno – povsem prav.

Življenje sploh ni svinjsko, le ljudem nam je včasih tako bolj všeč.