Komentar Simone Fajfar: Avtomobil

Rada imam teden mobilnosti, ki je evropska pobuda, s katero v septembru pozivajo prebivalce mest, naj se za teden dni posvetijo trajnostni mobilnosti in en dan preživijo brez avtomobila. Predstavljam si, da lahko družina v Ljubljani mirno preživi cel teden brez avtomobila, saj se lahko po mestu in primestju premikajo peš, s kolesi, mestnim avtobusom. Dovolj je, da imajo v družini en sam avtomobil. Pravzaprav zanje avto ni nuja, saj ga potrebujejo le, ko gredo na izlet ali daljši obisk.

Zakaj lahko tako živijo? Ker imajo vse – pa naj bo to šola, služba, prijatelji, trgovina, zdravstveni dom, knjižnica, koncert ali gledališka predstava itd. – na dosegu roke. To omogoča javna infrastruktura, od pločnikov, kolesarskih stez do razvejane mreže mestnih avtobusov.

Kar je prav.

Toda v večjem delu Slovenije ni tako. Številnim, ki živimo na podeželju in se nam zdi normalno, da živimo čim bolj v skladu z naravo, torej trajnostno, je avto nuja. Ni redko, da ima tri- ali štiričlanska družina prav toliko avtomobilov. Ne zato, ker bi bili taki navdušenci nad avtomobili – ne pozabite, imeti avto je tudi strošek –, ampak zato, ker se drugače po prostoru ne da premikati. Za hojo ali kolesarjenje so razdalje prevelike, slaba je mreža javnega prevoza.

Pa tudi ta mreža je takšna, kot bi jo delal nekdo, ki je ne uporablja. Kot ljubiteljica vlakov in vsakodnevna uporabnica javnega prevoza vem, da zjutraj in popoldne, ko peljejo šihtarski vlaki, ni večjih zamud. Vmes – to vem tudi iz lastnih izkušenj – pa se nekaj »zgodi« in so običajne 10-, 20-, 30-minutne zamude. Niso redke zgodbe, kako so ljudje zaradi prevoza z vlakom zamudili na pregled k zdravniku ali so za pot, ki običajno traja uro in pol, z vlakom porabili tri ure. Nedopustno, na kratko.

Zato se mi včasih zdi, da je teden mobilnosti v posmeh podeželski Sloveniji. Ker tu in tam meni in verjetno še komu vzbuja občutek, da zato, ker vozim avtomobil, delam nekaj narobe. A druge možnosti nimam. Nič ne delamo narobe, če se vozimo z avtomobilom, ko druge možnosti ni!

Zato bi bilo prav, da bi teden mobilnosti opozoril tudi politike in druge odločevalce, naj več energije in denarja – tega je dovolj, sem prepričana, samo preveč se ga pretaka v žepe pogoltnežev – namenijo za sodobno mrežo javnega prevoza.