Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Osemnajstkrat nič

Uslužbenka ene od novomeških trgovin je bila pred dnevi, ko je dobila pošto tožilstva, besna in žalostna hkrati. V njenem glasu je bilo čutiti razočaranje: »Torej lahko zdaj odpremo vrata trgovine in vabimo nepridiprave, naj pridejo krast? Kakšno sporočilo pošiljajo takšni sklepi, da tatiča, ki krade kot sraka, oprostijo? Nam se bo smejal v obraz. In kradel naprej.« Nemočna je bila ob sklepu tožilstva, da je kriminalec, ki ima lepljive prste, da le prestopi prag trgovine, oproščen kar 18 tatvin. In to zato, ker ni v nobenem primeru ukradel za več kot 500 evrov. Seznam artiklov, ki jih je odnesel brez plačila, jasno kaže: ni kradel, ker bi bil lačen, čeprav si je z nakradenim privoščil prave gurmanske užitke.

Pred nekaj meseci sprejet Šutarjev zakon je prinesel pomembno novost; tatvine do 500 evrov niso več kaznivo dejanje, pač pa prekršek. Že vložene ovadbe in obtožni predlogi se torej zavržejo, storilci pa so tako amnestirani. Vsekakor to pomembno razbremenjuje okrajna sodišča, saj so se nekateri postopki, četudi je šlo za bagatelo, sprevrgli v sodne veleprocese, v katere so nemalokrat vključili tudi po več sodnih izvedencev. Šutarjev zakon je tu naredil pomemben rez, že tako preobremenjena sodišča pa bodo lahko več energije vložila v težja kazniva dejanja. Zdaj so torej lahko tatiči ob prijavi tatvine kaznovani na kraju samem – z globo. Seveda tu še vedno visi v zraku vprašanje izterljivosti te, sploh v luči vloženih ustavnih presoj o zakonitosti rubežev socialnih pomoči.

Pa še eno vprašanje se ob tem postavlja. Kaj pa serijski tatiči, kot je tale novomeški, ki je v treh mesecih kradel kar 18-krat? Skupni znesek tatvin se približuje 2000 evrom, njegov kazenski dosje pa je popisan na kar štirih straneh. Kakšen signal družbi pošilja odločitev, ki sicer povsem sledi črki zakona? Občutek pravičnosti se ne gradi v pravnih obrazložitvah, temveč v konkretnih doživljanjih. Zgodba o človeku, ki je kradel kot sraka in se nato veselil, ko se zanj izbrisali kazenski postopek, je ena takšnih, zelo konkretnih zgodb. V takšnem primeru se zdi, da zakon in življenje govorita različen jezik.