Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Premajhni za hlapčevstvo

Ničkoliko Slovencev je šlo po drugi svetovni vojni, tudi čez lužo, s trebuhom za kruhom. V tujini so se hitro prilagodili in podredili tamkajšnjemu družbenemu sistemu in zakonodaji, se naučili jezika, si našli delo in si tako zgradili spoštovanje. Danes je svet še bolj odprt, migracije so del vsakdana. Tudi naša mala domovina postaja dom številnim ljudem iz drugih držav, ki v našo deželico prinašajo svoje običaje, svojo kulturo. Vse številnejša je tudi islamska skupnost, ki je prepričana, da so muslimanski učenci postavljeni v neenakopraven položaj, ko v šoli ali vrtcu dobijo obroke s svinjino. To da krati njihovo versko svobodo, otroci pa so po obroku, ker iz verskih razlogov ne jedo svinjine, seveda lačni, izpostavljajo.

Tako se je naš odstopljeni minister za šolstvo Darjo Felda z islamskim muftijem pred kratkim že dogovarjal, kako bi za otroke iz muslimanskih družin z jedilnikov v naših šolah in vrtcih umaknili svinjino. A povečan val priseljevanj lahko v šolski prostor prinese le nove in nove zahteve. Če tem dodamo še zahteve ali kaprice posameznikov, se zdi, da se bodo v šolah, ki imajo že tako kronično kadrovsko podhranjene kuhinje, bolj kot s poučevanjem ukvarjali s sestavo jedilnikov po željah staršev in verskih voditeljev. A morali bi slediti le smernicam zdravega prehranjevanja, ki jih začrtajo strokovnjaki, izjeme bi bili le otroci, ki jim drugačno prehrano predpiše zdravnik. Prav bi bilo, da bi bili jedilniki objavljeni en teden vnaprej, tako da lahko tisti, ki mu nekaj ne diši, poskrbi za svoj obrok ali pa kuharico prosi, da mu namesto svinjskega zrezka na krožnik da dve žlici krompirja namesto ene.

Gotovo mi bo ob tem kdo očital starokopitnost in nesprejemanje drugačnih, ampak se ob tem res sprašujem, če bi lahko mi v deželi, kjer imajo na primer druga pravila oblačenja in prehranjevanja, postavljali svoje zahteve in se sklicevali na neenakopravnost. Hkrati v naši tradicionalno krščanski državi na postno sredo in veliki petek otrokom v mnogih šolah še vedno postrežejo meso, ampak smo lepo tiho. Kar nekako preroški je bil naš veliki Ivan Cankar, ko je zapisal misel: Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Premajhni smo, da smemo biti hlapci na svoji zemlji.