Komentar Tine Horvat: Facebook plenilci gob

Kdor te dni odpre družbena omrežja, ga zadene pravi cunami gob. Jurčki, na stotine jurčkov, največ majhnih, še ne doraslih. Komaj kukajoči izpod mahu, skriti v travi, bolj ali manj očiščeni v ogromnih košarah, po velikosti razporejeni na časopisnem papirju, že vloženi v kozarce ... In seveda s pripisom – Pokljuka. Teden dni prej pa – Rogla.

Ko se ta gobja nadaljevanka iz mojega telefona kar ne neha in ne neha prikazovati, mi postane jasno, da ne gre več za idilo, ampak za boj med človekovim pohlepom in naravo.

Seveda se ob toliko objavah v množici uporabnikov družbenih omrežij zbudi gobarska strast, in tudi v meni se je. Pokličem domačina Toneta in ga pobaram, ali je sploh še kaj gob ostalo na Pokljuki. »Uf, ne vprašaj, tu je pravo bojišče, noro,« mi odvrne. Da so vsako jutro parkirišča in gozdovi polni, da nekateri pridejo že pred peto zjutraj, tudi v dežju, samo da bodo prvi v gozdu, skratka, da takšnega navala tako zgodaj poleti še ni bilo, pripoveduje. Tone že štirideset let nabira gobe, ampak to, kar se sedaj dogaja na Pokljuki, ni več gobarjenje, ampak plenjenje, pravi.

In res. Medtem ko se gozd šele prebuja, Facebook že poka od objav, ki v nekaj urah postanejo viralne, lokacija je razkrita in množica je že na poti na Pokljuko. Gobarska etika izkušenih nabiralcev je povsem izrinjena. Vse skupaj je šlo že tako daleč, da je Triglavski narodni park celo prvič v zgodovini letos napovedal okrepljen nadzor nad gobarji kar na Facebooku. Opažajo namreč precej nesprejemljivih početij, predvsem preseganje dovoljenih količin, nabiranje na območjih, kjer je to prepovedano, in neustrezno čiščenje gob.

Kam sta šla naš zdravi razum in zavedanje, da narava ni samopostrežna trgovina? Ali se vsi ti novodobni plenilci jurčkov s Pokljuke in Rogle res ne zavedajo, da bodo gozdovi ostali prazni, če bomo še naprej tako ravnali z njimi?

Mene je po prvem klicu pokljuških jurčkov vse skupaj minilo, raje sem se odpravila v naš domači in bolj miren gobarski raj. Med sprehodom v tišini in ob »le« dveh najdenih lepotcih pa sem razmišljala, da bi bilo treba objavljanje gob preprosto prepovedati in gozdove spet prepustiti pravim in ne Facebook gobarjem. Manj objav namreč pomeni več spoštovanja narave.