Komentar Tine Horvat: Lisičke med prijatelji

Pred dnevi smo šle tri prijateljice po gobe. Ni jih bilo ravno v izobilju, a bil je eden tistih popolnih poletnih dni. Gozd je dišal, bilo je prijetno sveže, klepetale smo in našle ravno prav lisičk. Ne preveč, ne premalo. Toliko, da smo bile vsake vesele. Potem je ena od nas storila usodno napako. Lisičke je objavila na Facebooku. Drugi dve sva skoraj istočasno planili pokonci: »Daj jih dol! Saj ni treba, da zdaj cela Slovenija izve, da so že!«

Ona pa naju je gledala, kot da sva padli z lune. »Saj imam čisto malo FB-prijateljev in sploh niso gobarji. Pa niti lokacije nisem napisala.« Logično, kajne? A nama se ni zdelo. Modrovali sva o pravih gobarjih, ki gredo v gozd nabirat gobe, ne pa fotografirat in jih nato objavljat. In da ne skrivajo le svojih lokacij, ampak tudi dejstvo, da gobe sploh rastejo.

Morda se to komu zdi sebično, ampak za tem zadnje čase tiči nekaj drugega. Ko nekdo objavi fotografijo polne košare in zraven še namigne, kje jo je nabral, to sproži gobarsko strast tudi pri drugih in še isti dan se na tistem območju pojavi deset novih gobarjev. Naslednji dan petdeset. In tako naprej ... Družbeno omrežje ima pri tem res neverjetno moč, saj je postalo skoraj edini zveličavni gobarski vodnik v Sloveniji. In ravno v tem je problem. Ena sama fotografija lahko izprazni gozd hitreje kot deset dni suše.

Prijateljica nama je potem mirno razložila, da pretiravava. Da ni nikogar ogrozila. Da ona gobe nabira zaradi veselja, ne zaradi všečkov. Seveda je imela prav. Midve pa tudi. Nekdo objavi lisičke. Drugi objavi jurčke. Tretji pripiše še Pokljuka, Goričko, Pohorje, Jelovica ali kakšno drugo lokacijo. In že naslednje jutro so parkirišča polna, množice prečešejo vsak meter gozda. Za njimi pa pogosto ostanejo razbrcane neužitne gobe, odvrženi toaletni robčki in druge smeti.

To ni več tisto staro gobarjenje, ko si šel v gozd najprej preverit, ali gobe sploh so. Zdaj enostavno pogledaš na Facebook in greš. Pri tem se kaj hitro pozabi, da gozd ni samopostrežna trgovina, ki jo vsak dan znova napolnijo. Zato ostajam staromodna in ne bom objavljala svojih gob. Ne zato, ker drugim ne bi privoščila gobarskega veselja. Bolj zato, ker se mi zdi, da so gobe čudovit dar narave, ki bo kaj kmalu izginil iz naših gozdov, če se bo facebook gobarstvo še naprej stopnjevalo. Povsem dovolj bo, če bom gobarsko veselje delila le med pravimi prijatelji.