Komentar Tine Horvat: V globini e-uprave

Če bo vse po sreči, bomo že drugo leto dobili nov praznik, posvečen Triglavu. Praznovali naj bi ga 7. avgusta, na dan, ko je bil leta 1895 postavljen Aljažev stolp. A da praznik dobimo, mora predlagatelj Marko Viduka zbrati 5000 podpisov. Ob vse večji javni podpori bi človek pomislil, da je to prava malenkost: skočiš na upravno enoto in podpišeš, še lažje pa je, če to storiš prek e-uprave. Teoretično, seveda.

V praksi je druga zgodba. Pred dvema tednoma sem se, navdušena nad idejo praznika, tudi sama odločila oddati podpis. Sedla sem za računalnik, odprla e-upravo in se podala na pot, ki se je izkazala za bolj vijugasto, kot sem si predstavljala. Ne vem, ali mi ni bilo vedno lažje stopiti na vrh Triglava, kot se prebiti skozi labirint elektronskih obrazcev.

Prvič sem obupala že po nekaj minutah, ko sem se komaj prebila do prijave z e-identiteto. Drugič sem prišla le malenkost dlje – s kvalificiranim potrdilom sem si uspela ustvariti uporabniški račun, potem pa je vse skupaj spet obstalo nekje vmes. Ko si enkrat v globini te silne e-uprave, te ne vodi nihče, kot te vodi pri spletnih nakupih, kjer je pot od klika do plačila vedno kristalno jasna. Pri oddaji volivčeve pobude imaš občutek, kot da je nekdo nalašč narisal najtežjo možno pot do cilja.

Uspelo mi je šele v tretje. Ne štejem se med tehnološke analfabete, pa vendar sem se po tej birokratski kalvariji resno vprašala, kdo oblikuje tako zapletene postopke in zakaj jih ne poenostavijo, v dobro ljudi.

Po drugi strani pa je v vsem tem nekaj simbolike. Triglav nam nikoli ni bil podarjen. Zanj se je bilo treba vedno potruditi, bodisi ob vzponu bodisi v boju za slovenstvo. Ko sem po tretjem poskusu končno oddala ta ubogi elektronski podpis, sem občutila prav poseben ponos. Trajalo je dlje, kot bi smelo, a z majhno gesto sem tudi sama prispevala delček k ideji o prazniku.

Po vsem tem močno upam, da nas bo dovolj takih, ki nam birokratske ovire ne bodo vzele volje. Da bomo kljub zapletenim obrazcem e-uprave vztrajali in oddali svoj podpis. Če bomo zmogli to, bomo morda že prihodnje leto praznovali praznik, ki si ga zaslužimo oboji – naš očak in mi kot narod.