Komentar Tine Horvat: Z avtodomom naravnost v Savo

Poznam en krasen kotiček ob Savi. Že nekaj poletij izkoristim vsako priložnost, da ga obiščem, ob letošnjih vročinskih valovih pa se je število mojih obiskov še povečalo. Velik zelen tolmun, ledeno mrzla voda, senca dreves in tisti občutek, da si za nekaj minut pobegnil iz sveta. Tam ni gneče, samo reka in kdaj pa kdaj nekaj domačinov.

No, tako je bilo nekoč. Letos je vse drugače. Očitno je nekdo ta kraj odkril in ga vpisal v eno od aplikacij, ki turistom razkrivajo skrite kotičke in možnosti divjega kampiranja. Zato je ta rajski skrivni tolmunček letos postal kotiček z napako: odkrili so ga turisti z vseh koncev sveta. S tem načeloma sicer ni nič narobe. Narava je za vse, če jo le spoštuješ.

A to, kar se dogaja letos, je zelo žalosten izkaz vsega slabega, kar prinaša množični turizem, spodbujen z idiličnimi podobami na družbenih omrežjih.

Nekateri se z avtodomom ali avtomobilom pripeljejo skoraj do vode. Ne na parkirišče, ki je 50 metrov višje. To bi bilo očitno prenaporno. Ne, oni morajo stati s svojim vozilom dobesedno na rečnem bregu. Potem odprejo tendo, postavijo mizico in stole, obesijo mokre kopalke in si uredijo dnevno sobo s pogledom na reko.

Ko pridem peš, ker sem avto pustila na parkirišču, imam večkrat občutek, da me celo precej grdo gledajo. Kot da sem vdrla na njihovo zasebno posest. Še malo, pa bodo ob Savi postavili tablo: Zasebna plaža. Ne moti! Kot da so z nakupom avtodoma kupili še pravico parkirati, kjer koli se jim zahoče.

Vedno me prime, da bi jim jih malo napela, a kaj, ko s tem zagotovo ne bi nič dosegla. Se pa po tihem bojim, kam vse to pelje. Glede na videno me ne bi presenetilo, če bom ob naslednjem obisku zagledala avtodom kar v Savi.

Včasih smo bili veseli, da tujci odkrivajo Slovenijo. A zdaj je ta prekomerni turizem za domačine že povsem nevzdržen. Najbolj zanimivo pa je, da tem sodobnim nomadom niti na misel ne pride, kako neverjetno sebično je takšno početje. Vsi drugi pustimo avtomobile tam, kjer jim je mesto, in se do reke sprehodimo nekaj deset metrov. Oni pa morajo biti z odbijačem skoraj v vodi.

Nisem privoščljiva, a vedno, kadar pridem v ta moj skriti raj, si želim, da bi se izza ovinka vendarle prikazal kakšen redar. Če že nekateri ne razumejo, da narava ni parkirišče, jim bo to morda razložila položnica. In te so letos precej zasoljene – takšno kampiranje lahko štiričlansko družino stane kar 2000 evrov.