Komentar Toneta Hočevarja: Zaznamoval je zgodovino

Papež, ki je bil drugačen od predhodnikov, se je poslovil. Poskrbel je, da je bilo na Vatikanskem griču za velikonočne praznike še vedro, velikonočno. Še zadnji dan aktivne službe, prav na veliko noč, je šel pozdravit množico na Trgu svetega Petra iz lože na pročelju bazilike, potem so ga peljali po trgu med verniki. Na velikonočni ponedeljek je na poti v Emavs odkorakal v večnost.

Dvajset let je minilo od precej podobnega dogajanja, takrat se je med velikonočnimi prazniki poslovil Janez Pavel II., Poljak Karol Wojtyla. Poslavljal se je več let, vsako njegovo potezo so spremljale televizijske kamere, bil je imeniten igralec, tudi vrhunski politik, eden izmed posebej izpostavljenih akterjev hladne vojne. Ves svet je bila tedaj Evropa, njena po vsem svetu razširjena hladna vojna se je s padcem berlinskega zidu po svoje končala tudi po Wojtylovi zaslugi.

Končala se je, pa ne povsod, tudi v papeški državi še traja. Za to je poskrbel tudi Wojtylov sodobnik in naslednik Ratzinger. V Frančiškovem času je za nadaljevanje hladne vojne med vatikanskimi obzidji poskrbel del katoliškega klera, ki preprosto ni prenesel novih vetrov iz Latinske Amerike.

Jorge Mario Bergoglio, čeravno po poreklu Italijan, je prav zares prišel od daleč, iz drugačnega sveta, ki ga Evropa noče razumeti. Prišel je iz jezuitskega reda, ki ga prej cerkveni vrhovi, skrivnostno povezani v skrajno zaprt sistem, nikoli niso spustili blizu.

Frančišek je odprl nešteto vprašanj, ki jih njegova po vsem svetu razširjena katoliška skupnost ni zmogla ali hotela doumeti. Prestopal je meje, ki so prej veljale za nedotakljive. Take, o katerih se glasno ne govori. Kdor za obzidjem čisti hleve tisočletne nesnage, ne more veljati za kaj drugega kot za prekucuha.

Frančišek ni bil ravno revolucionar, čeprav so mu tudi to očitali. Del cerkvenega občestva mu bo gotovo oporekal, da ni storil dovolj za marsikoga. V rodni Argentini se bodo spraševali, zakaj neki se niti enkrat ni vrnil domov, pa je obšel ves svet.