Kolumna Kaje Grozina: Film Melania

Film Melania sem si v petek zvečer ogledala v Cineplexxu, v terminu, ki je običajno rezerviran za lahkotnejše filme, a se je tokrat izkazal za presenetljivo primernega za miren in zbran ogled dokumentarca. Film spremlja zadnjih dvajset dni pred inavguracijo Donalda Trumpa in se osredotoča na vsakdan Melanie Trump v obdobju, ko je njeno življenje povsem podrejeno javni vlogi, protokolu in varnosti. Gre za natančen vpogled v mehanizem sveta, ki deluje vzporedno z našim, a po povsem drugih pravilih. Kamera ves čas sledi pripravam, sestankom, premikom in rutini. 

Življenje, kjer je vsak detajl skrbno organiziran

Eden najbolj zgovornih vidikov filma je prikaz vsakdana, ki je vse prej kot običajen. Ko se Melania odpravi na pot, to ni preprost odhod od doma. Spremljajo jo štirje avtomobili, varnostniki in spremstvo. Film tega ne predstavi kot nekaj izjemnega, temveč kot povsem normalen del njenega dne. Prav v tej samoumevnosti se najbolj jasno pokaže, kako drugačna so pravila življenja, ki ga spremljamo. Do ogleda filma sem bila prepričana, da je razlika med mano in grešno bogatimi predvsem v stanju na bančnem računu. Film pa zelo hitro pokaže, da je razlika tudi v tem, da njo oblačijo trije ljudje in da je vsak detajl skrbno pripravljen. Melania ne pozna naših vsakdanjih težav. Ona ne išče ključev, ne razmišlja, kaj bo kuhala za kosilo, in se ne ukvarja z likanjem, pranjem ali pospravljanjem. Ta del mi je dal jasno vedeti, da sem tudi jaz bogata duša v revnem telesu, saj sem ji v določenih aspektih kar malo zavidala. 

Odzivi na film so bili večinoma zadržani. FOTO: Reuters

Pomembno vlogo ima tudi prostor. Rezidenca ni prikazana kot dom v intimnem pomenu besede, temveč kot kraj stalnega dogajanja. Hiša je skoraj ves čas polna ljudi. Varnostniki, pomočniki, svetovalci in organizatorji dogodkov se po njej gibljejo tiho in usklajeno. Prisotnost drugih je stalnica, zasebnost pa prej izjema kot pravilo. Med ogledom filma sem se večkrat zalotila pri misli, kako nenavadno se zdi, da se je mogoče na takšno življenje sploh privaditi. Da lahko dom, ki bi moral biti prostor umika, postane prostor stalne prisotnosti drugih ljudi. Razkošna notranjost z obilico zlata, težkim pohištvom in brezhibno urejenimi prostori ob tem deluje kot nekaj povsem običajnega, skoraj nevtralnega, kar še dodatno poudari, kako daleč je ta svet od vsakdana večine gledalcev.

Odnosi znotraj javne vloge

Film se dotakne tudi smrti Melanijine matere. Ta izguba ni posebej razdelana ali postavljena v ospredje, vendar je v filmu ves čas prisotna. V enem izmed prizorov Melanio spremljamo v cerkev, kjer prižge svečko, kar deluje kot eden redkih trenutkov, ko se film zares ustavi. Osebna žalost obstaja, a zanjo ni veliko prostora. Priprave na dogodke se nadaljujejo, urnik ostaja nespremenjen, zasebno življenje pa se mnogokrat umika javnemu. Med srečanji spremljamo Melanio tudi ob obisku ženske, ki jo je ugrabil Hamas in je bila pozneje izpuščena, njen mož pa je ostal v ujetništvu.

Delujeta kot par, ki si deli prostor in vlogo, predvsem pa urnik in odgovornosti. FOTO: Reuters

Film Melanio večkrat pokaže tudi v družbi Donalda, vendar so skupni prizori kratki, zadržani in formalni. Med njima ni veliko pogovora in intimnosti, vsaj ne takšne, ki bi jo film želel izpostaviti. Delujeta kot par, ki si deli prostor in vlogo, predvsem pa urnik in odgovornosti. Film se vzdrži interpretacij in s tem pusti vtis distance, ki ni nujno hladna, temveč funkcionalna. Priprave na uradne dogodke so sicer prikazane kot natančno usklajen proces, v katerem sodeluje veliko ljudi. 

Melania Trump na premieri filma. FOTO: AFP

Odzivi na film so bili večinoma zadržani. Ocene se gibljejo v srednjem razponu, obisk v kinih pa je bil tako v tujini kot pri nas skromen. K temu je verjetno prispevalo tudi trenutno politično dogajanje, povezano z Donaldom Trumpom, ter splošna utrujenost občinstva nad temami, ki se dotikajo njegove družine. Zadržanosti filma nisem razumela kot pomanjkljivost, temveč kot zavestno izbiro. Melania ne razlaga in ne pojasnjuje, temveč pokaže, kako je videti vsakdan v okolju, kjer so protokol, varnost in nadzor del osnovne rutine. Morda zato ne nagovarja širokega občinstva, vendar gledalcu, ki je pripravljen gledati brez pričakovanj, ponudi jasen in dosleden vpogled v zelo specifičen svet.