Pajovič preporodil avstrijski rokomet

Finta. To je beseda, ki ima v naših krajih dokaj pozitivno konotacijo. Tisti, ki zna narediti dobro finto, je sicer prevarant, ampak v nekem pozitivnem pomenu. Pretentati je mogoče ekvivalent, ki nima nekih slabih namenov. Pretriblati je prekmurski izraz iz nogometnega okolja, pomeni pa, da enemu igralcu s tehničnim znanjem uspe zaobiti drugega. Težko je najti izraz, ki bi dovolj dobro opisal to, kar opisuje finta. Mogoče izhaja iz časov, ko se je v bivši Jugi vsak posameznik moral iz dneva v dan nekako znajti. Mnogi se spomnijo časov hude inflacije, pomanjkanja različnih živil, drv, energentov. Tudi do pralnega praška ali kilograma kave si je slehernik moral pomagati s kakšno finto. Pa se je to fintiranje na neki način vraslo v ljudi in postalo del vsakdanjega življenja. V dobrem in slabem. To se je nadaljevalo tako daleč, da se je v primeru, ko je država sprejela kak zakon, takoj začela iskati finta, kako lahko ta zakon zaobideš. Mogoče je zaznava sprejetih zakonov v Avstriji in Nemčiji nekoliko drugačna. Pri njih je sprejet zakon neke vrste navodilo, kako naj posameznik ravna. Pri nas pa je zaznan kot ovira, okoli katere je treba priti. To nenehno igranje, podajanje, iskanje rešitev, ki jih na prvi pogled ne vidimo, je življenjski slog. Na drugi strani so narodi, ki postavijo sistem in se ga držijo. Vse stvari predvidijo vnaprej, na vse se pripravijo in potem kot vlak po tirnicah zasledujejo cilj. Šport velikokrat odseva ne zgolj karakter posameznika, temveč tudi celotne nacije. Za nogomet je včasih veljala tista, da je to igra dveh moštev, v kateri vedno zmagajo Nemci. To pomeni, da igrajo do konca, da ne popustijo niti takrat, ko so v prednosti, niti takrat, ko zaostajajo. Veliko tekem je in je bilo odločenih prav v zadnjih trenutkih. Takrat ko enim zmanjka energije in takrat ko se nekateri že čutijo zmagovalce in zaradi pomanjkanja zbranosti naredijo usodno napako. Prav to je čar športa.

Pravkar smo priča evropskemu prvenstvu v rokometu. Igra se v treh državah, in ena od teh je Avstrija. Rokomet v Avstriji ni med najpopularnejšimi športi. V bistvu so pri naših sosedih ekipni športi nekoliko v drugem planu. Smučanje je tisto, ki ga imajo Avstrijci v krvi. Individualno nekako prednjači pred skupinskim. Ta individualnost je vidna tudi v ekipnih športih, ko nekako ne morejo sestaviti ekipe, ki bi prebila. Nogomet je sicer visoko na prioritetni lestvici dela prebivalstva, vendar če pogledamo vlaganja in izplen, bi pričakovali več. Res je, da je iz našega zornega kota marsikateri uspeh videti relativno. Naš bazen, bazen bivših jugo držav, je na neki način fenomen. Ko pogledamo število prebivalcev in uspehe reprezentanc in posameznikov v športu, smo zunajserijski. Ko pogledamo Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Črno goro, Makedonijo in damo na mizo športne uspehe, kar zastane dih. Hokej, košarka, nogomet, rokomet, vaterpolo, tenis niso zgolj športi iz neke B-lige, ampak športi iz prve. Ekipe, reprezentance in posamezniki iz teh držav se uvrščajo v sam vrh. Ko pogledamo, kje vse igrajo igralci iz teh držav in kje so prisotni trenerji in strokovni kader iz teh držav, se paleta uspehov še razširi. Nekaj je v tej šoli in nekaj je v teh ljudeh, ki so sposobni priti v sam vrh povsod, kamor se podajo. Mogoče pa je finta prav v tej finti. Mogoče je vzrok v tej strasti do igranja.

Znamo igrati in radi igramo. Iščemo rešitve, ki jih mogoče drugi ne iščejo ali pa jim igranje ni toliko pod kožo. Prav v Avstriji je zanimivo, da jim velikokrat ne uspe sestaviti ekipe, ki bi znala igrati. Mogoče so posamezniki, ki imajo individualne dobre lastnosti, mogoče je urejen sistem, ki deluje, ampak ekipa ne požene. Ne štima. Ni kemije, pravi oguljena fraza. Ekipni duh ni prisoten toliko, da bi naredil preboj. Da se razume, pri tem ne govorimo o kakih strašnih skokih, ampak je po navadi med zmago in poraz treba dati tistih dodatnih pet odstotkov, ki odločijo. Vsi so dobri, vendar eni znajo zmagati. Avstrija bi geografsko lahko bila športna sila. Zaradi dejstva, da imajo po eni strani nemški realni stabilni ustroj, po drugi pa je veliko ljudi z Balkana ali ima od tam korenine. Imajo vrojeno finto in strast do igranja, element nepredvidljivosti v najtežjih situacijah. Rokomet je v zadnjih dneh prišel na naslovnice tudi v avstrijskih medijih. Najprej zaradi tega, ker je Avstrija ena od gostiteljic prvenstva, še bolj pa zaradi izjemnih iger, ki jih je pokazala avstrijska reprezentanca. Naš vrhunski rokometaš, Celjan Aleš Pajovič, je marca 2019 prevzel avstrijsko nacionalno rokometno reprezentanco. Z Avstrijci je prešel med osem najboljših reprezentanc v Evropi. To je eden boljših rezultatov v zgodovini avstrijskega rokometa. Kot kaže, je Pajovič v Avstrijo prinesel finto. Vsekakor bomo o tem še veliko slišali.