Tudi letošnja Planica je praznik jubilejev in rekordov

Planica se je z neulovljivim naskokom zasidrala na vrhu seznama prirediteljev zaključnih tekmovanj svetovnega pokala v smučarskih skokih že kmalu po njegovi premierni sezoni 1979/80. Dve desetletji pozneje je to dejstvo postalo tako rekoč samoumevno. Ta vloga ji je pripadla na prvi pogled nekako samodejno. Najprej zaradi njene neponovljive prireditvene kulise in zimskih danosti, predvsem pa zaradi zgodovinske vloge, ki so jo njeni snovalci igrali v razvoju smučarskih skokov in poletov v desetletjih od krstne planiške mednarodne skakalne prireditve leta 1934 do danes.

Zato nikakor ni naključje, da bo finale svetovnega skakalnega pokala 2026 obenem zasukal spomin k dvema prelomnima dogodkoma, ki vsak zase pomenita nekakšno prelomnico v zgodovinskem pohodu Planice med najbolj slovite organizatorje oziroma prireditelje tekmovanj v smučarskih skokih in poletih na najvišji svetovni ravni. Pred nekaj dnevi je namreč minilo natanko 90 let od tiste nedelje, 15. marca 1936, ko je pod Poncami dotlej še malo znani Avstrijec Sepp Bradl (1918-1982) iz Mühlbacha nad Bischofshofnom kot prvi človek na smučeh z daljavo 101,5 metra premagal »magično stotico« in s tem nekako tudi formalno začel pisati zgodovino smučarskih poletov.

Združenje smučarjev Planica

Tretja mednarodna planiška prireditev zapored je bila leta 1936 obenem prva, ki je nista več formalno izpeljala ljubljanski Športni klub Ilirija in Jugoslovanska zimskošportna zveza (JZŠZ), temveč je to vlogo prevzelo Združenje smučarjev Planica (ZSP) z uradnim sedežem v Beogradu in operativnim izvršnim odborom pod vodstvom znamenitega gospodarstvenika Rada Hribarja v Ljubljani. Zamisel o tem se je kajpak porodila Josu Gorcu, dolgoletnemu glavnemu tajniku JZŠZ, in je bila neposreden odziv na problematično finančno bilanco, s katero sta se soočili JZŠZ in SK Ilirija po sicer odmevnih in dobro obiskanih planiških prireditvah pozimi 1934 in 1935. ZSP so si zamislili kot interesno združenje tedanjih pristojnih ministrstev ter športnih in turističnih organizacij pa visoko motiviranih in zelo vplivnih ljudi na različnih visokih položajih v tedanji državi.

Zaradi sporov, ki so se v smučarskih krogih glede Planice vneli v Ljubljani že po prvi prireditvi – sprva glede Ivana Rožmana, sicer nespornega avtorja prve velike planiške skakalnice, pa tudi zaradi ljubosumja, ki ga nekateri niso mogli skriti zaradi poudarjene vloge vodilnih funkcionarjev SK Ilirija v Planici –, so sedež združenja prenesli v Beograd. Pokroviteljstvo je prevzel tedanji jugoslovanski vojni minister Petar Živković. Združenje je uživalo tudi podporo kraljeve družine. Prvi veljavni polet Seppa (Buwija) Bradla prek meje stotih metrov, ki so ga resda gledalci pričakovali že pozimi 1935, je bil imenitna nagrada prirediteljem kljub bojkotu norveških skakalcev in zapletom s FIS, ki so sledili.

Leta 1966 zadnji poleti na Bloudkovi velikanki

Skoraj natanko 30 let pozneje se je v Planici z zadnjimi poleti na medtem večkrat povečani Bloudkovi 130-metrski skakalnici iztekla zgodovinska vloga prve letalnice na svetu. Zadnji planiški zmagovalec v poletih na njej, preden se je prelevila v običajno veliko skakalnico, resda tedaj največjo na svetu, je postal pokojni češki skakalni velemojster Jiři Raška (1941-2012). To dejanje je bilo obenem »štartni strel« za gradnjo nove planiške velikanke bratov inženirjev Lada in Janeza Goriška, ki je tako rekoč štiri desetletja v prestižnem rivalstvu z Vikersundom odločilno krojila razvoj smučarskih poletov. Krstna prireditev marca 1969 je minila v znamenju dvoboja med že omenjenim Raško in Norvežanom Bjørnom Wirkolo in več svetovnih rekordov, z najdaljšim poletom pa se je od Planice tedaj poslovil (vzhodni) Nemec Manfred Wolf (165 m). Planiška letalnica bratov Gorišek je vse do leta 2011 vztrajala na vrhu kot največja na svetu. Tedaj ji je primat odvzela prenovljena in povečana norveška letalnica v Vikersundu, kjer je Norvežan Johan R. Evensen (243 in 246.5 m) poslal v zgodovino planiški svetovni rekord iz leta 2005 rojaka Bjørna Romørna (239 m).

Posodobljena in povečana letalnica v Vikersundu je bila naklonjena tudi slovenskim letalcem na smučeh: Robert Kranjec je postal na njej prvi slovenski svetovni prvak v smučarskih poletih, moštvo Slovenije pa je tedaj osvojilo bronasto kolajno. Peter Prevc je kot drugi Slovenec po Jožetu Šlibarju (141 m, Oberstdorf 1961) požel v Vikersundu svetovni rekord (250 m, 2015) in tako naprej. Norveška letalnica je primat, kar zadeva svetovni rekord (253.5 m, Stefan Kraft, Avstrija), uspešno branila vse do lanskoletnega finala svetovnega pokala v Planici, ko je v zadnji seriji nedeljskega finala Domen Prevc (254.5) po 20 letih svetovni rekord spet vrnil pod Ponce. Nov presežek letošnjega zaključka sezone svetovnega pokala v Planici bo seveda tudi krstni nastop svetovne elite smučarskih skakalk na naši velikanki. Prvič se bo tudi zgodilo, da bodo na zaključni prireditvi 47. sezone svetovnega pokala okronali sestro in brata, Niko in Domna Prevca, za uradna zmagovalca tega prestižnega tekmovalnega niza. Še en presežek, s kakršnim se bo najbrž še dolgo lahko ponašala le Planica!