Od Alojza Ihana se poslavlja vsa Slovenija: »Duša ostane, ko izgine vse. Edina ne more zares umreti.«

Slovenijo je pretresla novica o smrti zdravnika, imunologa, profesorja in pisatelja prof. dr. Alojza Ihana, ki je umrl v 64. letu starosti. Bil je eden najvidnejših slovenskih zdravnikov, dolgoletni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter prepoznaven javni intelektualec, ki je s strokovnimi razlagami in kolumnami pogosto sodeloval v razpravah o zdravstvu, znanosti in družbi.

Ob njegovi smrti so se odzvale tudi zdravstvene institucije. Na Zdravniški zbornici Slovenije so zapisali, da se zdravniška skupnost z veliko žalostjo poslavlja od izjemnega zdravnika, imunologa, profesorja in pisatelja. »Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta,« so zapisali.

Poudarili so, da je bil Ihan dolgoletni profesor, raziskovalec, urednik in javni intelektualec, ki je pomembno prispeval k razvoju slovenske medicine ter k razumevanju znanosti v javnem prostoru. Dolga leta je bil tudi glavni in odgovorni urednik strokovne revije Isis, kjer je pomembno vplival na strokovno razpravo v slovenski medicini. V zapisu so navedli tudi odlomek iz njegovega literarnega dela Čas nesmrtnosti: »Duša ne potrebuje oči, ki jo gledajo, niti čutov, ki jo čutijo, niti besed, ki jo opisujejo. Zato preprosto je in ostane tudi, ko izgine vse, kar je odvisno od pogleda ali čutenja ali besed. In zato edina ne more zares umreti.« Na zbornici so poudarili, da njegova zapuščina ostaja zapisana v znanstvenih člankih, knjigah, literarnih delih ter v generacijah študentov in kolegov, ki jih je kot profesor navdihoval.

Na njegovo smrt so se odzvali tudi številni posamezniki iz literarnega in kulturnega prostora. Pisatelj Jože Kos Grabar je zapisal, da je bila Ihanova zgodnja zbirka Srebrnik ena izmed knjig, ki so nanj močno vplivale. »Ihan mi je s Srebrnikom nevede vlil literarno samozavest,« je zapisal in dodal, da je v njegovem pisanju prepoznal soroden način izražanja. Ihana se spominja kot bolj zadržane in razmišljujoče osebnosti ter kot literarnega sopotnika svoje generacije.

Tudi Drago Cerjan je poudaril pomen njegove poezije in zapisal, da ima Ihanova prva pesniška zbirka Srebrnik še danes posebno mesto na njegovi knjižni polici. Podobno se ga je spomnila Marjanca Kočevar, ki je zapisala, da jo je kot bralko najprej očaral prav s to zbirko in da je bil »velik in dragocen človek«, ki je odšel prezgodaj.

Od Alojza Ihana so se poslovili številni kulturni kolegi. FOTO: Posnetek Zaslona

***

Vesna Milek: »Zelo dolgo je, odkar sva se zadnjič pogovarjala za Sobotno prilogo. In vendar sem od takrat še tolikokrat vzela v roke njegovo zbirko poezije Salsa.

Mnogi se sprašujejo, kaj mora imeti pesem ali pesnik, da se njegova zbirka poezije proda v več kot tri tisoč izvodih, kot se je prodala vaša Salsa. Zakaj se vaše stvari tako berejo? Da s pesniško zbirko, esejem ali znanstveno poljudno knjigo naredite uspešnico?

Ne vem, to so pač naključja.

Zakaj ima Vlado Kreslin glas, da ga poslušamo tako stari kot mladi? Ravno pri pevcih se to najbolj vidi. Zame je prav petje, človeški glas in to, kar lahko ustvariš z njim, najbolj žlahtna od vseh umetnosti. Gre za to – imaš ali nimaš. Nekdo ta glas ima in ljudje deremo tja, da bi ga poslušali. Ne potrebuje šole, gre za neko frekvenco, barvo, za nekaj iracionalnega … Tega ne zna nihče opisati. Nekdo drug je lahko virtuoz, a njegov glas ne deluje na množico.

Pri igralcih je podobno. Clint Eastwood stoji tam, nič ne igra, samo stoji tam s tistim poker izrazom – in v gledalcu se zgodi cel svet.

Veliko pisateljev pisanje primerja z igro. V Salsi je vsaka pesem zgodba oziroma portret: od Dalile, ki Samsonu odreže lase, do Metalca nožev pa Spovednik, Kurtizana, Carski sel …

Ne bi rekel, da gre za igro. To je bolj racionalizacija ustvarjalnega procesa. Tu gre bolj za … kot ko se tekmovalec v smuku spusti po strmi smučarski progi. To je iracionalno, sledi svojim gonom. To ni igra.

Vsaka strast je spomin, pravi vaša pesem Slonje pokopališče v Salsi. Kam vas vlečejo vaše strasti – praspomini? Na jadranje do Avstralije?

Celo pot lahko narediš brez rinjenja v globok ocean, pa vendar prideš izjemno daleč.«

***

Sašo Krasnov: »Dr. Alojz Ihan ... izjemen človek, umetnik, znanstvenik ...

Srečala sva se pred leti, ko si bil gost najine skupne prijateljice, dr. Mete Zagorc, na Fakulteti za šport. Na srečanju je tekla beseda o dveh skrajnostih, po kateri potuje znanost: aksiomsko dokazljiva spoznanja in magična neulovljivost Čudežnosti.

Moja debata in vprašanja so te tako zanimirala, da si me po zaključku ustavil in me vprašal, če se mi mudi. Slog življenja, go with the flow, je včasih dober, saj mi je prinese pred Fakulteto za šport še dolg pogovor v noč o vsem mogočem. Obdelala sva najine poti, poglede na življenje in vse, s čimer se ustvarjalno ukvarjava. Kljub tvojemu pronicljivemu znanju in akademskim temam sem imel občutek, kot da se pogovarjava kot dolgoletna prijatelja. Ure so tekle in ko sva se poslovila, je bilo (še) temno jutro. Polna smeha in novih spoznanj, s katedre, izpod kostanjev.

Sedaj, po tolikih letih, se oglašajo ptice spominov, kakor bi pribežale od vsepovsod. Tako dragocene in samosvoje. Hvala, Alojz, za to, kar si takrat v meni premaknil. Zaznamoval si mojo odločitev za pomemben korak.

Po tem času se nisva velikokrat srečala, a spoštovanje skozi skromnost je obojestransko raslo. Za oba je bil zunanji odsev le privid bleščečosti ali neuspeha. Tista resnična vrednost je bila z oba v Človeku samem.

Umetniškost ljudi me pogosto fascinira. To je neposredna povezava z našo višjo silo, z Bogom. In Alojz, ti si tak neizmerni umetnik.

Kakor je, je že bilo.

In vendar bo, kakor v spominu,

se vedno znova vračalo domov."

— Alojz Ihan

Naj tvoje Kreacije zdaj dobijo drugo raven. Naj se ti odpre vse tisto, kar si prej le slutil. V polnem sijaju in vsej lepoti. Nekoč pa se srečamo pod kostanji ...«

Simon Brežan: »​In memoriam: našemu Profesorju ALOJZ IHAN v spomin.

Bil je predvsem Človek in osebnost odprtega in širokega uma. Nikoli pa ni skrenil s poti, kot žal celo nekateri zdravniki: z dokazi podprta medicina /evidence based medicine/ - tudi ne v času najhujše pandemije Covid19, ko je bila cena za to visoka.

Četudi če sva bila svetovno nazorsko/družbeno politično precej različna, sem vedno cenil to, da je spoštoval moč argumentov, znanstvenih reference in etiko, četudi "nasprotnika", npr. ko sva se pred leti dogovarjala za moj članek na temo revščina/ neenakost in vpliv na zdravje, v naši med. reviji ISIS na njegovo vabilo.

Odšel je žal mnogo prezgodaj. Kot še mnogi.

Še en primer, kjer bi in bomo nekoč z bolj radikalno preventivo preprečili lahko večino (vsaj tistih prezgodnjih in preprečljivih) smrti. Za ta namen pa so potrebne revolucionarne družbene polititične ekonomske spremembe, ne samo še bolj napredne strokovne smernice in nove raziskave, kajti treba je imeti tudi dovolj financ in kadra etc.

Viri so tam, kjer ima peščica najbolj bogatih mnogo preveč, večina ljudi pa zato vsega premalo, kar ubija in škodi javnemu in osebnemu zdravju. To je moj dolg, moj kratek povzetek članka, ki ga žal nikoli nisem uspel poslati/ dokončati pred leti prof. Ihanu v objavo.«

Alojz Ihan je bil redni profesor mikrobiologije in imunologije ter predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo. Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo je vodil oddelek za imunologijo in sodeloval pri razvoju naprednih celičnih terapij za zdravljenje raka, med drugim pri proizvodnji celic CAR-T. Širša javnost ga je še posebej spoznala v času epidemije covida-19, ko je v medijih pogosto pojasnjeval delovanje virusov, pomen cepljenja in širše družbene razsežnosti epidemije. Zaradi jasnega, umirjenega in argumentiranega nastopa je postal eden najprepoznavnejših razlagalcev znanosti v slovenskem prostoru. Ob znanstveni karieri je bil tudi pesnik, pisatelj in esejist. Objavil je več pesniških zbirk, romane in eseje ter številne poljudnoznanstvene knjige, s katerimi je zapletene medicinske teme približal širši javnosti.