Čerinova mati se boji krvnega maščevanja

LJUBLJANA – Precej joka in milo rečeno nenavadnih izjav je bilo slišati na nadaljevanju sojenja 43-letnemu Ljubljančanu Primožu Čerinu, obtoženemu, da je 19. aprila lani v Dolu pri Ljubljani umoril dve leti mlajšega Fatmirja Bajramija. Ves proces se tako ali tako vrti okrog tega, ali je Čerin dejanje storil v stiski, saj je po obtožbi dolgoval Bajramiju denar, s kroglami pa tudi poravnal svoj dolg.

Nobena skrivnost ni več, da se žrtev umora ni ukvarjala le z nepremičninami, gradbeništvom in partnerstvom pri prodajanju avtov, kot je to na prostoru za priče zatrdil Fatmirjev prijatelj Andrej D. Ukvarjal se je tudi z izposojo denarja.

Sodnica mu je namreč pokazala zvezčič, v katerem so bili zapisani imena in priimki, ob njih pa evrske cifre. Poleg seznama dolžnikov pa je bilo s Fatmirjevim rokopisom zapisano še »Pokliči Andreja« in njegova telefonska številka. Sodnica Jasmina Javornik iz Andreja D. ni izvlekla, ali to morda pomeni, da je imel Fatmir v mislih, da pokliče njega, naj zanj terja dolžnike. »Še dobro pa je, da ste mi pokazali ta spisek. Bom poklical te ljudi in jih vprašal, ali so vrnili dolg. Če ga niso, jim bom povedal, naj ga odnesejo ubogi Fatmirjevi družini.«

Šokantnih izjav te priče je sicer bilo še nekaj in bi se z odgovori na določena vprašanja res lahko spravil v kazenski pregon, kot je pametno ugotavljal Andrej D. Zagotovo bi imela policija opravka z njim, če bi denimo odgovoril, ali je kdaj pretepal obtoženega Čerina in še nekatere druge ljudi, ter zakaj je Bajrami nanj prepisal svoj avtodom in audija. V stilu Odgovor je enak prejšnjemu je zato vztrajno ponavljal le: »Ne bom odgovoril, ker lahko samega sebe spravim v kazenski pregon.«

Na sodišče so bili vabljeni tudi Čerinovi starši

Oče Albin je zavrnil, da bi pričal v zadevi, v kateri sodijo njegovemu bližnjemu, se je pa opogumila mati Jožefa.V solzah se je razgovorila o družinski hiši v Štepanjskem naselju, ki jo je zaradi sinovega neodplačevanja posojila zarubil Publikum in jo je potem kupil Bajrami ter Primožu ponudil, naj jo odkupi nazaj. A ravno usodnega dne je bojda Fatmir od Primoža zahteval, naj njegova mati in oče pobereta stvari ter se izselita v socialno garsonjero, v kateri zdaj tudi zares živita.Jokala je Jožefa, ko je razlagala, koliko vsega so že plačali in v obliki nepremičnin dali Bajramiju, da bi jim pustil hišo. Ko se je zgodilo, kar se je, pa se je, pravi Jožefa, začel pravi pekel. V njihovo hišo je Fatmir Bajrami že prej naselil svojo partnerico in hčerko. »Odtlej je bilo grozno. Niti na svoj vrt nisem več mogla. Vse so mi uničili, pomendrali. Zmerjali sta me z morilko. Partnerica je kričala, da me bo kar sama ferderbala, in kdo ve, kaj bi se zgodilo, če je tedaj ne bi ustavil njen oče, ki je bil ravno tam. Še zdaj se bojim, hudo ogroženo se počuti tudi Primoževa partnerica, boji se krvnega maščevanja.«

Mati kot mati; ne verjame, da je njen sin morilec. »Mislim, da to ni on. On nas je hotel samo rešiti, se z njim pogovoriti.«

In so jo spet oblile solze, da je komaj dejala še: »Ne vem, kaj sem zagrešila, da se je vse to zgrnilo nad nas. Jaz sem verjela, da je Bajrami dober človek, ki nam bo pomagal, da dobimo hišo nazaj.«