Dolenjska Romeo in Julija umrla z bombo

OTOČEC – Dolgoletni naročnik iz Novega mesta nas je poprosil, naj zapišemo »žalostno, a resnično zgodbo«, ki se je odvila po drugi svetovni vojni v Zagradu oziroma Grčevju za Starim gradom nad Otočcem: »Ker je bil spomin na vojno pri ljudeh še zelo živ, jih je tragedija toliko bolj prestrašila in užalostila. Povezana pa je bila tudi s stisko marsikaterega mladega para, saj je veljalo, da morata mlada dva, če se hočeta poročiti, imeti dom oziroma zagotovilo, kje bosta živela.«

Noče snahe

Zgodba o zalem in pridnem muzikantu Stanku Kosu ter njegovi izvoljenki enakih vrlin Mari Teropšič, ki sta zaradi nasprotovanja njuni ljubezni raje skupaj šla v smrt, kot da bi ju ločili, je v krajih okoli Otočca še vedno zelo živa. Starejši se ju spomnijo kot tragičnih junakov zgodbe iz svoje davne mladosti, medtem ko mlajši kot legende iz starih časov, ki bi jo bilo greh pozabiti.

Natančne letnice, kdaj sta Stanko Kos in Mari Teropšič umrla, ne pomni več nihče. Pokopana sta bila na starem pokopališču na Otočcu, a nagrobnika nista ohranjena. Čeprav je Stanko v poslovilnem pismu naročil, naj ju pokopljejo skupaj, so ju ločeno. Da niso upoštevali niti njune poslednje želje, je vztrajala Stankova mama Marija Kos, ki je bila glavna nasprotnica sinove zveze z dekletom.

Pri tem je morda zanimivo, da Mari ni bila Stankovo prvo dekle. S prvo punco, ki jo je moral Stanko zapustiti zaradi nasprotovanja svoje matere, sta se razšla leta 1952. Mari je bila njegovo naslednje dekle, hodila sta dve, morda tri leta. Kako dolgo, nihče ne ve prav natanko. Ljubezni nista skrivala, vsi so vedeli, da se imata neizmerno rada. A tudi tej sinovi zvezi je Marija ostala trda, neizprosna nasprotnica.

Mari krojačica, Stanko muzikantar

Domačinka, ki nosi že osem križev, se ju še živo spominja: »Mari se je učila za krojačico v Šempetru pri Stariču. S Stankom sta začela hoditi okoli njene polnoletnosti. On je bil nekaj let starejši, po prihodu od vojakov je delal pri sodarju Kraševcu na Jelšah.«

Zakaj je lahko mati imela tolikšno moč nad Stankom, sogovornica pove: »Zato ker je bila lastnica hiše za Starim gradom. Takrat je vladala vsesplošna revščina, stanovanja ni bilo najti. Doma je živela še Stankova starejša sestra Angela, tudi pozneje je ostala z mamo in ni bila nič poročena. Umrla je pa v domu starostnikov. Brat Franci že po vojni ni bil več doma, ampak nekje v Italiji.«

Stanko je bil pri ljudeh močno priljubljen: »Muzikantar je bil, tak brihten fant, fajn. Po veselicah je veliko igral. Igranja harmonike se je pa hodil učit k Berovsu v Mačkovcu. Fajn fant je bil, res.«

O srčni ljubezni mladih dveh so vedeli vsi: »Je kar sigurno, da sta se Stanko in Mari imela zelo rada.«

Fantov zadnji obhod

Naša sogovornica takole pomni usodni dan: »Na njivi sem žela pšenico tam dol v Šmarjeških Toplicah. Gospodar je šel v zidanico sem gor v Grčevje, s pijačo se je vrnil enkrat popoldne. Prvo, kar je ob prihodu rekel, je bilo: 'Stanko pa punca sta se uničila!' Zabodlo me je, kot ne vem kaj. Pa še tako grozno sta se! Ta gospodar je rekel: 'V hosti za Starim gradom sta se sprijela z rokama pa na sredi sprožila bombo. Še gor v veje dreves je razneslo.«

Našo sogovornico še vedno spreleti, kako je Stanko tisto jutro hodil po Pahi in Herinji vasi od hiše do hiše: »Tudi pri naši se je oglasil. 'Dobro jutro, kako se imate?' je povprašal, lepo sem ga sprejela. Si seveda nisem mislila, da se je prišel poslavljat. Potem je šel naprej, pa ni nikomur povedal, kaj namerava. Če bi, bi mu sigurno preprečili.«

V tistih časih je bilo v teh krajih precej samomorov: »Veliko je bilo obešanja. Kaj tako hudega, kot sta se odločila Stanko in Mari, pa ne.«

Slovo od pokojnega para je bilo srce trgajoče: »Ja, prav žalostno je bilo, ljudje so jokali. Kaj ne bi za takim pobom! Prijazen je bil, vljuden, delaven, fejst, vse to. Telesno je pa bil srednje velik, bolj svetlih las, zal mladenič. Tudi ona, sicer temnejših las od fantovih, je bila krasotica.«

Stanko je zapustil poslovilno pismo, v njem pa naročil, da ju morajo pokopati skupaj: »Pa ju niso, njegova mati ni pustila – so pripovedovali. Čeprav sta storila samomor, sta imela župnika. Najprej je pokopal Stanka, takoj zatem pri drugem grobu še Mari. Pogrebcev je bilo veliko, poln britof. Dan je bil lep, sončen in vroč. Konec julija ali začetek avgusta je bil, čas žetve.«

Fotografij nesrečnih dolenjskih zaljubljencev, da bi kdo vedel, ni nikjer več. Živita pa v ljudskem spominu, prešla sta v legendo krajev okoli Starega gradu.