Družinsko tragedijo plačal s samomorom

DOLENJI BOŠTANJ – »Dragi Igor! Radi smo te imeli. Bil si sošolec, ki nas je vedno spravil v smeh … Tvoja dobrota, smisel za humor, predvsem pa iskrenost – bodo ostali za vedno z nami!« je v žalno knjigo zapisala njegova sošolka Klavdija, ki se je pridružila več kot dvestotim, ki so mu posvetili svojo misel ali podpis.

Na boštanjskem pokopališču se je 19. novembra, pet dni po njegovi smrti, trlo ljudi. Štiridesetletni Igor Medved očitno le ni bil tako hladnokrven morilec. Če bi bil, bi bil v hipu pozabljen. Če bi bil, na pogrebu ne bi bilo celega njegovega razreda. Če bi bil, ne bi vela takšna žalost. »Ne morem verjeti. Tako sem ga imel rad. Res, ni bil hudoben. To, kar se mu je zgodilo, bi se lahko vsakomur,« je hlipal njegov sošolec Aleš.

Pijan v teto

Usodnega 3. januarja, leta 2009, se je Igor približeval svojemu domu. Najmlajši od treh bratov, po duši športnik, sicer pa izšolan in marljiv rudarski tehnik, ki je sprva deloval v kamnolomu na Logu, nazadnje pa je bil tehnični vodja v kamnolomu Gunte pri Krškem, je bil tisti večer še vedno novoleten in krepko pijan: v krvi je imel namreč vrtoglavega 2,24 promila alkohola! Cestišče je bilo za nameček poledenelo, prevlečeno s snežnim pršičem, Igor pa se je tako opit peljal od železniške postaje proti toplemu domu, bil že tik pred domačim pragom, se na ozkem cestišču poskušal v zadnjem trenutku izogniti še pešcema, vozil sicer pičlih 26 kilometrov na uro, a spregledal peško ter trčil vanjo; trčil v teto, očetovo sestro in najbližjo sosedo – takrat 69-letno Frančiško Zalokar. Gospa je tik pred tem nameravala na obisk k sosedi, ker pa je ni bilo doma, se je vračala, menda želela le še prečkati cesto, ko je zaradi neke zle usode naletela na neprištevnega nečaka. Ki ga je imela sicer tako rada … Za nameček naj bi z glavo udarila še ob tamkajšnji štor, zaradi česar je bila potem tri mesece v bolnišnici in poslej v domu oskrbovancev, obsojena na invalidski voziček. Zaradi pljučne embolije je Igorjeva teta, ki je bila pred nesrečo ves čas vitalna in zdrava, potem umrla januarja 2011, dve leti po nesreči. Ki je prerasla v silovito družinsko tragedijo.

Družini, ki sta bili poprej tako neločljivo povezani, ne nazadnje živita povsem skupaj in le par metrov narazen, sta od tistega trenutka razklani. Pred tem ni bilo dneva, ko se ne bi dobivali in obiskovali, Frančiška je bila s svakinjo Slavico zares dobra prijateljica. Navsezadnje so Zalokarjevi že prej živeli tukaj, kmalu zatem je zraven zemljo kupil še Frančiškin brat. Ker dolgo niso imeli avta, so z Medvedovimi hodili na izlete, kamor koli. Do tistega nesrečnega trenutka so živeli pravzaprav v raju, odtlej je zavladala zatohla tišina, odbijajoči pogledi, mržnja. Igorja so Zalokarjevi odpisali in naredili križ čezenj, ga nenehno obtoževali ter mu na njegova pleča naložili pretežko breme. »Morilec! Morilca imate v hiši!« Močno se je sekiral in vse bolj predajal pijači. Življenje se mu je ustavilo, pravzaprav se je vse skupaj ustavilo. Družini očitno nista zmogli – odpuščanja. Zamera je bila prehuda. Dialoga ni bilo več. Ko je Frančiška umrla, je nastala smrtonosna tišina. Ki je kar klicala po še eni smrti. Smrdelo je po izenačenju.

V tišini in kužni

»Najbolj hudo je, da se ne pogovarjamo,« je 69-letni Slavici, Igorjevi mami, silno težko. Neznansko bi se rada približala, a ne želi, »da ne bi bilo še huje …« In: »Da bi se začeli še zmerjati, tega preprosto ne bi prenesla!«

Ko je Frančiška umrla, so Medvedovi prišli prosit, ali bi bili lahko na njenem pogrebu. Alojz je bil vendarle njen brat, nič kriv, nič dolžan, pravzaprav, če smemo biti radikalni, je bil revež kriv le za to, da je spočel Igorja?!

»Ali lahko pridemo na pogreb? Ali lahko kupimo venec?« jih je vprašal.

Odgovor se je glasil: »Ne!«

Celo drugi sosedje so menda zajokali, ko so izvedeli za to. »Pa saj le niso tako slabi …«

Kadar ni bilo nikogar, so Medvedovi na Frančiškinem grobu prižgali svečko. Nevidno. Kot da bi bili kužni. V prav takšnem je Igor čakal na razplet in na obsodbo. Vse bolj razrvan in zagrenjen je hodil v službo... ter se le s težavo izogibal ljudem. »Na srečo imamo še en izhod, tako da se mu ni bilo treba kazati sorodnikom,« je pripovedovala njegova mati. Ki ni niti malo slutila, da ga bo že v kratkem izgubila in da bo tudi dejansko doseženo to prekleto izenačenje.

Prekleto izenačenje

Marca letos, po dolgem in mukotrpnem čakanju vse od januarja 2009, so Igorju Medvedu na okrožnem sodišču v Krškem naposled prisodili 16 mesecev zapora. Dve leti bi moral biti tudi brez vozniškega izpita. Toda sodba še ni bila pravnomočna. »Upam, da bo višje sodišče manj pristransko in da bo upoštevalo tudi mnenja sodnih izvedencev,« je Igor Medved tedaj sporočil naši novinarki. Končne razsodbe ni dočakal. Štirinajstega novembra si je sodil sam. In slednjič izenačil.

»Bilo je kot strela z jasnega. Pa še zdelo se mi je, da je bil zadnje dni vendarle nekoliko bolj sproščen,« je s solznimi očmi premlevala Slavica. Ker je ni želel obremenjevati, ni vedela, kot se govori po Boštanju, da je Zalokarjevim prek zavarovalnice že plačal 12.000 evrov in da ga bo starejši bratranec tožil še za psihične bolečine, ki so jih morali Zalokarjevi utrpeti zaradi smrti njihove Frančiške. Svoji mami Igor ni želel razkriti niti tega, da je dva tedna pred samomorom izgubil službo. Domnevno zaradi pijače. Vse in še več je brbotalo v Igorju in botrovalo – izenačenju.

Na sinovem pogrebu najtesnejših sorodnikov Slavica ni videla. »Niti kropit niso prišli.« Menda, kot se govori, sta bila oba Igorjeva bratranca vendarle tam nekje in v ozadju, menda je bilo mlajšemu še posebno hudo.

Medvedovi, na katerih so izrisane brazde vidnega osramočenja in obupa, samo predstavljajte si Alojza, ki je zaradi nekega prekletega dogodka izgubil tako sina, sestro, pa še njene povrhu, se preprosto ne zmorejo pobrati. »Kolikokrat mi je nerodno kam priti. Ne veš, kaj bi rekel, kako bi odgovarjal …« pravi obupana Slavica. Ki je večkrat izpostavila: »Ne smemo si privoščiti, da bi se zgodilo še večje sranje!«

Glede na to, da je od 14. novembra rezultat, kot že rečeno, izenačen, bi moralo v njihovih srcih končno vzkliti tisto, kar človeško bitje ne nazadnje ločuje od nečloveškega: odpuščanje. Ter slediti besedam, ki naj bi jih pred smrtjo izrekla Frančiška Zalokar: »Saj vem, da me ni nalašč. Jaz sem mu odpustila.«