Kmalu po dogodku se je po spletu hitro začelo širiti ime moškega, v katerega naj bi bila izstreljena dva strela. Slovenske novice so identiteto umrlega Petra Kobala poznale prve, že takoj po streljanju, a se za javno objavo nismo odločili zaradi pietete do umrlega. Že dalj časa je namreč znano, da ga v skrajna dejanja nista vodila zloba in hudobija, ampak je fant potreboval pomoč, ki je očitno ni dobil v zadostni meri ali pa je stroka podcenila obseg pomoči, ki bi jo potreboval. Tretji strel, ki so ga slišali očividci, naj bi bil menda opozorilni.

Odziv policijskega sindikata: To je kruta realnost policijskega poklica

Dogodek na Fužinah je še enkrat pokazal, kako nevarno, odgovorno in psihično
obremenjujoče je delo policista. Pokazal pa je tudi, kako malo država v resnici ceni ljudi, od katerih pričakuje, da bodo v najtežjih trenutkih tvegali svoje življenje za varnost vseh drugih.

Policist na terenu nima časa za dolge razprave, dvome ali varno distanco. Ko je ogroženo življenje ljudi, se mora odločiti v sekundi. Takoj. Pod pritiskom. V nevarnosti. V razmerah, kjer mora ravnati zakonito, strokovno, odločno in učinkovito, hkrati pa zaščititi druge in tudi samega sebe. To je kruta realnost policijskega poklica. Policist mora v trenutku sprejeti odločitev, s
posledicami katere potem živi še dolgo po tem, ko je intervencija končana.

Psihično breme, notranji pretresi, javni pritiski in teža take odločitve ne izginejo, ko se dogodek zaključi. Prav zato takšni dogodki najbolj jasno pokažejo, kaj v resnici pomeni nositi policijsko uniformo.

Policijski sindikat Slovenije zato izreka jasno, odločno in polno podporo vsem
policistkam in policistom, ki so sodelovali v dogodku na Fužinah. Stojimo za ljudmi, ki so morali v izjemno nevarnih okoliščinah ukrepati, ko je bilo treba zaščititi življenja in odvrniti neposredno grožnjo.

Ob tem pa je treba povedati brez olepševanja: država od policistov pričakuje največ, vrača pa premalo. Ko je treba stopiti pred nasilje, pred nevarnost in pred kaos, država računa na policista brez vsakega zadržka. Ko pa je treba temu istemu policistu zagotoviti dostojen položaj, ustrezno vrednotenje dela, kadrovsko razbremenitev, zaščito in spoštovanje osnovnih pravic iz dela, sistem odpove.
To je nedopustno.

Nesprejemljivo je, da mora policist, ki je pripravljen tvegati svoje zdravje, svojo varnost in v skrajnih primerih tudi lastno življenje za zaščito drugih, na koncu še stavkati za svoje osnovne pravice iz dela. To ni le politična napaka. To je sramota
državnega sistema, ki ne zna dostojno poskrbeti za lastne uslužbence.

Zato danes ponovno postavljamo vprašanje, na katero država očitno noče slišati odgovora: kdo bo jutri še želel biti policist? Kdo bo želel opravljati poklic, v katerem se od človeka pričakuje junaštvo, v zameno pa dobi podcenjevanje, vse več obremenitev in vse manj priznanja?
Odgovore na to vprašanje vidimo tudi vsako jesen pri vpisih v višješolski študij za policistke in policiste – in ti odgovori so vse bolj klavrni.

Policistke in policisti niso potrošno blago. So ljudje, ki vsak dan nosijo odgovornost za varnost družbe. Država, ki tega ne zna spoštovati, dolgoročno spodkopava lastno varnost. Vsem sodelujočim policistkam in policistom sporočamo: niste sami. Policijski sindikat Slovenije stoji z vami