FOTO: Izkrvavel na jogiju, 12-krat zaboden

MARIBOR – Četudi mariborski policisti o najdbi trupla 41-letnega moškega, ki so ga predvčerajšnjim opoldan našli mrtvega v zapuščeni stavbi nedaleč od največjega mariborskega nakupovalnega središča Europark, molčijo, kot da se ne bi v mestu pod Pohorjem zgodilo nič nenavadnega, pa nam je uspelo identificirati domnevno vse vpletene v zgodbo brezdomcev. Ne zgodbo. Umor! Od dobro obveščenih virov nam je uspelo izvedeti, da je nesrečnik, ki je umrl v eni izmed sob, ta je v času nekdanje skupne države Jugoslavije služila kot zaporniška celica, 41-letni Ludvik Pukšič. Med brezdomci mesta ob Dravi je bil dobro znan, saj je bil brez strehe nad glavo že od leta 2005 in se je redno potikal po raznih zgradbah, nekaj časa pa živel in delal tudi v zavetišču za brezdomce.

Reševalci niso hoteli v zapore

»Zjutraj, ura je bila nekaj čez deseto, sem poskušal zbuditi Luko, kot smo Ludvika klicali, a mu še ni bilo za vstati. Moral sem na sodišče. Ker ni hotel z menoj, sem se odločil, da sploh ne grem na sodišče. A je Luka vztrajal, da naj vendar grem, saj bom imel drugače same težave. Ura je bila kakšnih dvajset minut do enajste, ko sem ga zapustil,« nam je razlagal 27-letni Denis Oman. Ta si je z Ludvikom delil sobico v razpadajoči zgradbi nekdanjega zapora. Dobro uro pozneje se je vrnil in naletel na grozljiv prizor: »Vse je bilo okrvavljeno. Luka je ležal na hrbtu, njegova glava je bila zagozdena med jogi in steno. Na moje klice se ni odzival, tudi dihal ni več. Na pomoč sem poklical reševalce.«

A šele takrat se je začel zaplet. Reševalno vozilo je skupaj z ekipo reševalcev parkiralo pred vhodom v Titove zapore, kot stari Mariborčani imenujejo razpadajočo zgradbo. »A v stavbo niso želeli. Rekli so, da ne bodo vstopili,« je pripovedoval Denis. Zato je na pomoč poklical policiste, in ko so ti prispeli na kraj dogodka, so reševalci vendarle vstopili v zapuščeno in precej nevarno stavbo. Ta je iz majhnih zidakov, a je povsem opustošena, brez oken in vrat. Na sredini zgradbe je jašek, kot bi gledali prizor iz kakšnih ameriških filmov o tamkajšnjih zaporih. Toda pomoč je za Ludvika Pukšiča prišla prepozno.

Najmanj 12 vbodov

Da je izgubil veliko krvi, je nedvomno, saj je vzmetnica, na kateri so ga našli policisti, prepojena s krvjo. Izvedeli smo, da naj bi na truplu našli najmanj dvanajst vbodnih ran. Te je Ludviku njegov krvnik prizadejal z ostrim predmetom, preiskovalci domnevajo, da z nožem. Za sostanovalca pokojnega je bilo takoj jasno, da je lahko edini osumljenec tretji stanovalec nekdanjih zaporov. Da gre za skrivnostnega možakarja, ki je govoril z za štajerski konec nevsakdanjim naglasom, so izvedeli policisti. »Meni in Luki se je predstavil, da mu je ime Jure,« nam je dejal Denis in priznal, da je bil Jure prvi, ki je prebival v zapuščenih zaporih. Namestil se je v drugem nadstropju, medtem ko sta se z Luko zasedla zakotno sobico v prvem nadstropju.

Ker policisti med evidentiranimi brezdomci niso našli možakarja z imenom Jure in ki bi sočasno ustrezal opisu očividca, so se odločili, da poskusijo na drugačen način. Sostanovalcu Denisu so pokazali fotografije brezdomcev, in ko se je pogled priče ustavil na sliki, na kateri je bil tretji sostanovalec, so se začudili. Iz policijskih podatkov ni šlo za Jureta, ampak za možakarja z ljubljanskega konca. Nemudoma so ga začeli iskati z vsemi razpoložljivimi enotami in še pred večerom so prijeli 38-letnega Tomija Kolarja. Odvzeli so mu prostost in ga iz utemeljenega suma, da je povezan s smrtjo Ludvika Pukšiča, pridržali. Njegova nadaljnja usoda je v rokah preiskovalcev, ki pospešeno zbirajo dokaze, s katerimi bi ga lahko odpeljali pred preiskovalnega sodnika in v rokah imeli trdno spisano kazensko ovadbo zaradi umora.

Forenziki in kriminalisti so prečesali sobo, v kateri sta prebivala Luka in njegov sostanovalec, in poskušali zavarovati kar največ sledi. Izvedeli smo tudi, da morilskega orožja v sobi, kjer je umrl Luka Pukšič, niso našli. Izginil pa je tudi nož, ki sta ga Luka in njegov pajdaš imela za samoobrambo. »Samo Jure, no mislim Tomi, je lahko povezan ali lahko vsaj pojasni Ludvikovo smrt. Drugi niso zahajali v zapuščen objekt. Res pa je, da sta imela Luka in Tomi v zadnjem času precejkrat verbalne spopade. Padale so težke besede, a to samo iz spodnjega nadstropja v zgornjega in obratno. Pred dvema dnevoma je vrag vzel šalo in je Jure zagrozil, da bo Luko udaril ali celo premlatil,« se še spominja brezdomec Denis.

Imel tudi sina

In kdo je sploh bil Ludvik Pukšič? »Seveda se ga spominjam. Z mano si je delil sobo v zavetišču za brezdomce na Ruški cesti. Klicali smo ga Luka. Delal je v kuhinji, a je bil večkrat zelo neobziren do sostanovalcev. Spominjam se, da je enkrat prišel pijan in se zaklenil v sobo. Nikogar ni spustil k sebi. Ko je zavetišče zapustil nekdanji šef zavetišča, je odšel tudi Luka,« se spominja Dušan Grahovac. Ta je že tri leta doma v zavetišču za brezdomce, saj je invalid in si ne najde druge strehe nad glavo. Odhod iz zavetišča pa za Luko ni bila prevelika težava, saj je svoj mir in svobodo našel v nekdanjih mariborskih zaporih. Izvedeli smo, da je nekoč živel veliko uglednejše življenje. Bil je poročen, ima 16-letnega sina, s katerim pa je imel v zadnjem času bore malo stikov.

Kakšna bo usoda njegovih posmrtnih ostankov, je zdaj v rokah drugih. Kot so nam dejali njegovi prijatelji, si bodo ti na vse pretege prizadevali, da posmrtni ostanki Ludvika Pukšiča ne bi pristali v tako imenovani socialni grobnici na mariborskem pokopališču, kjer pokopljejo ostanke vseh pokojnikov, za katere pogreb plača država. Prijatelji Luke Pukšiča upajo, da bi se ga njegov oče Ludvik Pukšič starejši, s katerim pa nista imela najvzornejših odnosov, usmilil in dopustil, da sinove ostanke shranijo v družinskem grobu Pukšičevih.