FOTO: Sina naj bi objel in mu nož zasadil v srce

MARIBOR – »Dvajset let in osem mesecev zapora,« je v majhni razpravni dvorani med branjem sodbe 63-letnemu Vincencu Bezjaku dejala predsednica senata, sodnica Andreja Lukeš. Četudi bi razsodba za marsikoga pomenila konec sveta, možakar neurejenega videza ob izrečenih besedah niti trznil ni. Verjetno mu tedaj še ni bilo povsem jasno, da je to zanj morda celo dosmrtna obsodba, saj bo, ob predpostavki, da bo moral odsedeti celotno kazen, svobodni zrak dihal komaj sredi leta 2038. Takrat pa bo možakar iz Sladkega Vrha imel na grbi že dobrih 83 let, a mu že zdaj občasno ponagaja zdravje.

Tudi obtoženčeva 59-letna žena Bernarda, ki je možu takoj po sinovem umoru naprtila še nasilje v družini, je kar nekoliko nejeverno gledala sodnico, ko je ta brala razsodbo. Dejala ni ničesar, tudi z njenega obraza je bilo težko razbrati, ali je zadovoljna ali razočarana. »Kot olajševalne okoliščine je sodišče vzelo dejstvo, da obtoženi še nikoli ni bil obsojen, da je živel v neurejenih družinskih razmerah in da je dejanje storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti.«

Prav zadnje naj bi za zaprtimi vrati sodne dvorane (na predlog obrambe in tožilstva je bila javnost v tem delu razprave izključena) včeraj izpovedoval izvedenec psihiatrične stroke Mladen Vrabič. Kaj natančno je povedal o osebnosti obtoženega, ostaja skrivnost, a očitno ni govoril v njegovo škodo. To dokazuje tudi dejstvo, da psihiater še dobro odšel ni, ko je tožilka Metka Zupanc že spremenila obtožnico: »Obtoženi je dejanje storil v stanju, v katerem sta bili zaradi kombinacije alkoholne omamljenosti in možganske okvare njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšani.« Prevedeno iz pravniške latovščine to pomeni bistveno zmanjšano prištevnost in v praksi tudi precej nižjo kazen.

A če je Vincenc Bezjak stavil na pomoč tožilke Metke Zupanc, se je uštel. Ta je v svoji zaključni besedi na dolgo in široko razlagala, kaj je kateri vpleteni rekel med sodnim postopkom, na koncu pa na presenečenje vseh sodišču predlagala kazen 21 let in devet mesecev zapora.
Povsem drugačnega mnenja je bil zagovornik obtoženega, odvetnik Darjan Lampič. Kot pijanec plota se je opiral na dejstvo, da obtoženi ni zagrešil umora, »kvečjemu uboj«, je dejal. »Priče so povedale, da je bil pokojni v času, ko je bil pijan, večkrat nasilen do obtoženega. Dejanje je bilo storjeno v hipu, brez prehodnega premisleka, kar dokazuje tudi, da obtoženi ni levičar, a je sina zabodel prav z levo roko,« je razlagal odvetnik Lampič. Na koncu se je obregnil še ob navajanje tožilstva, ki je trdilo, da se je Vincenc Bezjak tragičnega dne zavestno najprej oblekel v mašna oblačila, nato pa pograbil nož in zabodel sina. Z zagovorom svojega odvetnika se je obtoženi Bezjak strinjal in na vprašanje sodnice Andreje Lukeš, ali ima še kaj dodati ali povedati, gladko in kratko odvrnil: »Nimam česa povedati.«

Pod streho vzel morilca

Sebastijan Bezjak se je v Sladki Vrh preselil šele pred petnajstimi leti. Kupil si je dom, majhno hišo, plačal jo je z odškodnino, ki jo je dobil po prometni nesreči. Sprva je v hiški živel sam, pred desetletjem pa je pod streho sprejel tudi očeta Vinka in mater Bernardo, ki sta dotlej živela v najemniškem stanovanju sredi Lenarta, a jima je iz meseca v mesec zmanjkovalo denarja za najemnino. Sebastijanova dobrosrčnost je poznavalce družinskih razmer pri Bezjakovih začudila, saj se je moral sin zaradi družinskega nasilja za večji del svojega otroštva zateči k babici. Ker je imel podobno kot oče težave z alkoholom, se je odpravil na zdravljenje in nekaj let ni zaužil niti kapljice. A v zadnjih dveh letih je Sebastijan znova pregloboko pogledal v kozarec.

Da sta bila tudi tragičnega julijskega večera močno pijana oba, oče Vincenc in sin Sebastijan, je potrdila analiza življenjskih tekočin. Oče je imel v krvi 1,14 promila alkohola, sin celo skoraj trikrat več (okrog treh promilov). Vincenc je poskušal sodišče prepričati, češ da je bila vse skupaj ena velika nesreča. 
»Sina nisem želel umoriti. Tragičnega večera sem pred hišo rezal odpadno plastiko. Odpadke sem nesel v kanto in ob tem iz kante za smeti pobral tudi nož. Sin me je videl pred hišo, mi zabrusil, ali sem že vstal in se streznil. Rekel sem mu, naj tega več ne govori. In predvsem naj ne laže. Brcnil me je v predel boka in mi dejal, naj se poberem. Pri tem sem nehote stegnil roko. Sploh ne vem, da bi ga zabodel,« se je zagovarjal Cenc, kot so obtoženega klicali v Sladkem Vrhu.

Seveda mu sodišče ni verjelo, saj je povsem drugačno zgodbo povedala Petra Hedžet. Ta je bila dekle Sebastijana Bezjaka, pričala je, da sta se tistega usodnega dne skupaj vrnila iz službe: »Skuhala sem kosilo, a tast ni hotel jesti. Čudno se je obnašal, saj ni rekel niti besede. Običajno je vsaj vprašal, kako je bilo v službi. Takrat pa me je le gledal z izbuljenimi očmi.« 
Dan se je že prevešal v večer, ko je odšla iz hiše in sedla pred hišo. Sebastijan je delal v bližini, ko je iz hiše prišel njegov oče. Čudila se je, saj je bil nenavadno lepo urejen, oblečen v kavbojke in jopico. »Odšel je do smetnjaka, zatem pa pristopil do Sebastijana in ga z desno roko objel okoli ramena. Zatem je na plan potegnil nož in ga z besedami, da ima dovolj te hinavščine, z levo roko zabodel naravnost v srce,« je pripovedovala kronska priča tožilstva Petra Hedžet, ki od nekdanjega tasta zahteva 20.000 evrov odškodnine za duševne bolečine zaradi partnerjeve smrti.