FOTO: Uslužbenki sta prijazno pomagali preprodajalcu

CELJE – Med prebivalci pogosto prevladuje prepričanje o državnih birokratih, da se – tudi na občinskih, ne le državnih ravneh – pogosto ne potrudijo dovolj za človeka. Da je marsikateri postopek pretežaven, prave pomoči pa pogosto ni na spregled. Da ni tako, priča primer iz celjske regije, kjer sta delavki upravne enote sodelovali pri prodaji dovoljenj za začasno ali stalno bivanje na sončni strani Alp. Tam so pač na plodna tla padla navodila vodilnih s celjske upravne enote (UE), naj bodo ustrežljivi, vljudni in prijazni do strank; prijazno sta reševali vloge tujcem, se s posredniki dobivali zunaj pisarn ter storili vse, da lahko tujci zakonito bivajo pri nas in v EU.

Dogajanje verjetno nikoli ne bi prišlo na plan, če celjski policisti ne bi marca 2014 izvajali prikritih preiskovalnih ukrepov nad someščanom Sevdaimom Hamzo (rojenim na Kosovu), ki so ga sumili, da se peča s preprodajo mamil. Med prisluškovanjem pa so možje postave ugotovili, da obstaja tudi utemeljen sum, da okoli celjske UE potekata jemanje in dajanje podkupnin za dovoljenja, ki tujcem omogočajo začasno ali kar stalno bivanje v Sloveniji. Pri tem je Hamza sodeloval z referentko oddelka za notranje upravne zadeve, točneje iz referata za državljanstva, javni red in tujce Nado Harder.

Pisarna številka 3 in 13

Hamza je bil albanski skupnosti pri nas in onstran meje znan kot oseba z dobrimi zvezami na celjski upravni enoti. Skupaj s Harderjevo je uredil oziroma pomagal pri pridobitvi zahtevanih listin: policisti so zabeležili šest kaznivih dejanj sprejemanja koristi za nezakonito poslovanje, saj – kot se je Hamza izrazil v prisluhih – »lahko uredi dovoljenje, vendar mora uslugo plačati osebi, ki uredi dovoljenje za stalno bivanje«. Tudi tarifo je Hamza sam utemeljil: »Prisežem pri bogu, jaz se pod 1000 evri niti ne pogovarjam.« In še: »Če ti bom lahko pomagal, samo z denarjem, brez denarja ne.«

K Hamzi so – v obdobju od marca do junija 2014 – prišli njegovi rojaki Mentor, Fahri, Haki, Ezgon, Jetull ter Perparim. Eden izmed Kosovarjev je potreboval dovoljenje za začasno bivanje in stalno bivališče pri nas zase, pa še za hčerko in ženo, spet tretji podaljšano bivanje pri nas … Nihče od teh sicer ni bil v kazenskem postopku, a so imeli pri nas težave. Te so bile raznovrstne, enotna rešitev pa – Hamza in njegovi prijateljici z UE Celje; ob Harderjevi se je v prisluhe ujela še ena uslužbenka UE Celje Petra Leber. Harderjeva dela v pisarni številka 3, Leberjeva pa v tisti s številko 13. Hamza je Leberjevi kar v pisarno v prvem nadstropju prinašal vloge in zahtevke, po telefonih sta urejala podrobnosti, Hamza je dobival (brezplačna) navodila, kako naj se zadeve loti in celo, kaj naj zapiše v posameznih prošnjah, kako, recimo, napisati pogodbo o delu ter kje se podpisati.

Prikrito tajno snemanje se je razširilo na Leberjevo in Harderjevo ter na domnevnega soudeleženca Milana Zorka, ki pa so ga pozneje ločeno kazensko ovadili. Preiskovalci so ugotovili, da je Hamza od rojakov zahteval denar, da bi izkoristil svoj resnični vpliv na javni uslužbenki, pooblaščeni za izdajo odločb in dovoljenj o prebivanju tujcev pri nas. Pri tem sta imeli neposredno diskrecijsko pravico: v primeru Fahrija, ki ni imel zahtevanih bančnih izpiskov plač (ker je prejemal denar na roke), je Harderjeva dejala, da bo izdala dovoljenje, če bo imel plačane vse prispevke. Pa tudi Harderjeva je včasih poklicala Hamzo, da sta rešila probleme. A obrat je sledil pri zaključnih ugotovitvah in deljenju krivde.

Srečanje zunaj pisarne

Sodišče je letos poleti za sedem Kosovarjev izreklo kaznovalne naloge: Hamza je za prejemanje podkupnin dobil leto in dva meseca pogojne zaporne kazni za dobo treh let, šest kupcev je prejelo po dva meseca pogojne zaporne kazni za dobo leta dni. Hamza mora vrniti še 7300 evrov. Že v preiskavi je okrožna državna tožilka ugotavljala, da je Hamza denar, ki ga je dobil, zadržal in ga ni izročil uslužbenkama. Iz zbranih obvestil naj bi bilo razvidno, da Leberjeva in Harderjeva za opravljeno delo nista prejeli denarja.

V imenu Damjana Vrečka, načelnika UE Celje, so poslali pojasnilo, da je delo Leberjeve in Harderjeve v njihovih očeh »poglobljeno in strokovno. Ne nazadnje je pristojno ministrstvo v preteklem letu izveden strokovni nadzor v zadevah s področja tujcev. Nepravilnosti in nezakonitosti nadzorniki niso ugotovili.« 
Vrečko še pojasnjuje, da se trudijo biti vljudni do strank. »Ne nazadnje smo bili v okolju tako ožje kot širše v slovenskem prostoru prepoznani kot odjemalcem prijazna upravna enota,« pravi. Sodeč po opisanih preprodajah je prepoznavnost očitno segla tudi do kosovarskega življa pri nas.

Vrečko je zgolj kanček zmede vnesel z izjavo: »Nobenega sestankovanja o službenih temah zunaj upravne enote in zunaj uradnih ur ni in ga ne bo, saj so sestanki delo, ki spada v redni delovni čas in se v rednem delovnem času tudi izvaja.« Toda v enem primeru je jasno, da sta se Hamza in Harderjeva srečala ob 21.12 zvečer, in to na javnem kraju; drugič sta se ob skoraj isti uri srečala pri njenem domu. S kakšno osnovo je torej Harderjeva zunaj delovnega časa pregledovala dokumentacijo za službo, ni bilo pojasnjeno.

Tudi prvotne ugotovitve, da je Hamza jemal podkupnino v imenu Nade Harder ter da naj bi večji del nagrade izročil njej, so pozneje padle v vodo. Toda zakaj sta potem javni uslužbenki poslušali navodila oziroma predloge, kako naj prevzamejo vodenje postopka? Zakaj sta upoštevali njegove zahteve, da so pomanjkljive in neustrezne vloge brez dokazil čakale na strokovno dopolnitev? S kakšno podlago je lahko Hamza preverjal status vlog rojakov pri obeh uslužbenkah?

Številna vprašanja so ostala brez odgovora, ostala so le naslednja dejstva: Nada Harder je še vedno višja svetovalka, Petra Leber pa svetovalka na UE Celje. Kazniva dejanja je zagrešilo zgolj sedem tujcev, naši delavki pa sta bili poglobljeni, strokovni in brez madeža. Še naprej se bosta lahko trudili za ljudi. Ustrežljivo, vljudno in prijazno, kot sta se doslej. Le to, za čigav račun delata, bo morda nejasno.