Gobe in kostanj pridejo krast 
celo z avtodomom

ARTVIŽE – Brkini niso prav velika pokrajina, a ker so dolincem hribi pri srcu, so po občinski pripadnosti hrpeljsko-kozinski, divaški, pivški in ilirskobistriški. Vasi ležijo na slemenih ali pobočjih, manjše tudi ob plodnih slepih dolinah. Brkinci so minule čase množično odhajali s trebuhom za kruhom, a kljub kmetijskemu nazadovanju njihovo sadje in žganje še vedno slovita. Ko jeseni obrodi, radodarna narava na flišnem svetu sredi krasa v poselitveno razredčeno krajino množično privablja sodobne nabiralniške nomade. Kot bi brezglavo sledili črednemu nagonu ali, lepše rečeno, napotku prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, češ »glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi«!

Zlodej v prtljažnikih

Ko je okoli 20. oktobra nabiralniški stampedo kulminiral – obisk pa vsak novi dan presegel rekord prejšnjega –, je Brkincem prekipelo. Na Artvižah so v bran pred nabiralniško vojsko vkup zbobnali vaško stražo. Ustavljali so avtomobile, ljudi v njih pa ne preveč prijazno spraševali, kje bodo parkirali in po kaj so prišli sem gor. Nekomu so kostanj in gobe stresli iz košare. Zakon pravi, da jih sme nabiralec nabrati največ dva kilograma – ampak ljudje so vozili polne vreče in posode. Naberejo in odpeljejo kaj cente, tone na dan.

»Nihče ni nikogar vabil, nihče ničesar organiziral – prihajajo nepovabljeni in zato naj takoj odidejo!« so zahtevali ogorčeni domačini.

Ne more se vsaka vas pohvaliti z ljudsko pesmijo kot brkinske Artviže: »Hodi više, hodi niže, Buh te varij na Artviže. Buh te varij na Artviže, kmr zludij miže. Hodi više, hodi niže, na Artvižah Bugi je najbliže.«

Eden izmed domačinov, Izidor Miško Tomažič, je tega »zlodja« v mikrofon nacionalne televizije takole opisal: »Pridejo mi na njivo, pokradejo krompir. Pridejo v sadovnjak, pokradejo mi jabolka. Pridejo mi v gozd, uničijo vso podrast, gobe zbrcajo...« Zajel je sapo in nadaljeval: »Drva ukradejo, vse se dogaja. Tega se ne da več trpeti! Ne pride eden, ne prideta dva, prihajajo stotine ljudi.« In vprašal: »Kako naj jaz preživim? Nimam drugega dohodka!«

Plodovi vsem, lastniku davek

Te dni, že po praznikih, ko je naval malo popustil, glave oplenjenih Artvižanov pa so se tudi pohladile, smo vso pot iz Materije navzgor ugotavljali, da nabiralcev tudi glas o puntu domačinov in vaški straži ni zbegal. Srečevali smo avtomobile, pogosto parkirane na dostopih gozdnih poti. Dokler je nabiralčev avto tam, tudi v posmeh prometnim znakom, domačin, ki bi hotel s traktorjem v svoj gozd, ne more. Koga naj Brkinci pokličejo na pomoč, ko jim nepovabljeni tujci zablokirajo poti?

Zato, ker nimajo koga, so se oni dan zbrali v križišču glavne z gozdno potjo, nam pojasnjujejo za omizjem: »Ti nabiralci ne upoštevajo znakov, ne upoštevajo nas, ne spoštujejo ničesar!«

Vaški stražarji so se hudovali: »Najmanj deset naših je zahtevalo od voznikov, da pokažejo, kaj imajo v prtljažnikih. Njih eden je poklical policijo.« Kako je ukrepala, povedo: »Policistka je popisala domačina. Onih, ki so šli na tujo lastnino pobirat, pa nobenega. Policija se zgovarja, da ni kompetentna!«

Zakaj inšpekcije ni na spregled, razumejo: »Ma pustmo stat, je v Postojni ena sama inšpektorica – ma kje bo ona kontrolirala?«

Naj kaj ukrene, so pozvali občino, postavi table o prepovedi parkiranja in take z napisom, da gre za zasebna zemljišča, kot to delajo v Furlaniji. Pozivajo tudi kmetijskega ministra Dejana Židana: »Če so brkinski gozdovi od vseh, naj lastnikom vsaj odpišejo davek!«

Z motorko 
po kostanje

Možje za omizjem naštevajo: »Plačujemo davek na katastrski dohodek in za vzdrževanje gozdne ceste. Ljudje pa pridejo in drvijo noter, kot so bili v prejšnjem sistemu navajeni, da je vse to njihovo.«

Eden povzame: »Parcela je moja. Ko na njej zrastejo jurčki, postane od vseh. Enako je pri kostanjih. Drevo je moje, ko padejo kostanji dol, so pa od vseh.«

Potrpljenje že marsikomu popušča: »Nekemu avtomobilu so predrli gume, drugače ga ne moreš ustaviti. Nekdo je parkiranemu avtu čez prednjo šipo s človeškim drekom izpisal PREPOVEDANO.«

Nadaljuje sosed za omizjem: »Nekateri nabiralci sekajo drevesne veje, da z dreves stolčejo plodove dol.«

Nekdo je dostop v svoj gozd zaprl s podrtim drevesom: »Naslednji dan je nabiralec pripeljal motorno žago in drevo zrezal ter zmetal s poti.«

Naprej: »Italijani rečejo, da nikjer ne piše, da gre za privatno lastnino. Pri njih jo namreč označujejo s tablami.«

Prihajajo z vseh koncev: »Iz Kopra, Izole, Pirana in goriških registracij, tudi ljubljanskih. Italijani so najhujši.«

Nekega dne je sogovornik štel: »Od Mrš do Artviž sem samo ob glavni cesti naštel 26 vozil.«

Povzame: »Zraslo je na tvoji parceli, ko pa prideš, spoznaš, da so ti že drugi vse pobrali.«

Niti lovcem ni pogodu: »Prašiči in še druge manjše divje živali se hranijo s kostanjem. Ko ga ni, rijejo za hrano po travnikih in njivah, s tem pa delajo strošek za lovsko družino. K temu, da živali nimajo med nabiralniško sezono v gozdu nobenega miru. Problem predstavljajo še motokrosisti, domači in Italijani, ko jih tudi po deset naenkrat drvi po gozdnih poteh in vlakah. Kar pa je že druga zgodba.«