PTUJ – Ni jih veliko, ki so po aretaciji upokojenega 54-letnega Milana Volgemuta zaradi suma, da je morilec znanega ptujskega podjetnika Franca Klinca, verjeli v njegovo nedolžnost. Eden teh je bil njegov zagovornik Matic Klemenčič, ki je ob prvem srečanju dejal, da policisti niso prijeli pravega človeka. »In mislim, da se nisem zmotil. Še posebno ne zdaj, ko so svoje izpovedali izvedenci za telekomunikacijske vede,« je včeraj po telefonu svoje prepričanje izpred dobrega leta in pol ponovil ptujski odvetnik. Predzadnjega avgusta letos so Milana Volgemuta izpustili na prostost, saj ga je sodišče v Murski Soboti zaradi pomanjkanja dokazov in po pravniškem načelu »v dvomu v korist obdolženca« (in dubio pro reo) oprostilo.
Nekaj dni manj kot dva meseca se ni zgodilo ničesar, zdaj pa se stvari vendarle premikajo. »Prav danes (včeraj, op. p.) sem dobil pritožbo okrožne državne tožilke, na katero imamo možnost, da odgovorimo,« je karte na mizo položil Klemenčič. A zatem pojasnil, da bo zadeva ne glede na njihov ugovor romala pred višje sodnike v Mariboru. In pričakovati je, da se bo senat višjih sodnikov konec decembra ali v začetku januarja prihodnjega leta spopadel s sodnim spisom, ki nosi ime Milan Volgemut. Okrožna državna tožilka Dijana Šeruga Sagadin je tako uresničila napovedi o pritožbi, ki jih je izrekla že ob razglasitvi oprostilne sodbe v prekmurski prestolnici.
Odškodnina?!
Kako bodo višji sodniki gledali na zadevo Milan Volgemut, ko pa so enkrat že odločali o njegovi usodi? Potem ko ga je okrožno sodišče na Ptuju obsodilo na 20 let zapora, je zadeva na drugi instanci padla in se vrnila v ponovno razsojanje. Ker v najstarejšem slovenskem mestu ni bilo več »neokuženih« sodnikov, je zadeva romala v Prekmurje in tam doživela za mnoge nepričakovan obrat. Če bo Milan Volgemut tudi višjim sodnikom vlil toliko dvoma o svoji krivdi za smrt priljubljenega ptujskega gostilničarja Klinca, kot je to storil sodnici v Murski Soboti, se slovenski blagajni slabo piše, za dobro poldrugo leto, kolikor je preživel v priporu, bo zagotovo zahteval odškodnino.
»Misli še niso usmerjene v to smer. Dejali smo, da bomo zadevo najprej prespali in se nato odločili, kako naprej. Dokler zadeva ni pravnomočna, nobeno sodišče na tem svetu ne bo odločalo o morebitni odškodnini,« je še pojasnil Klemenčič in s tem utišal vse tiste, ki so trmasto trdili, da je Volgemut že vložil zahtevek za odškodnino.
Odklonil poligraf
Če tragičnega 5. decembra predlani usodnih šestih strelov ni izstrelil Volgemut, kdo je potem morilec 59-letnega Franca Klinca, ki so ga domači poznali tudi pod imenom Branko? Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da so bili policisti po Volgemutovi aretaciji stoodstotno prepričani, da so ujeli pravega. Še posebno po njegovem odzivu v sobi za zaslišanje, ko je poskušal med preoblačenjem skriti strelske rokavice. Toda neposrednih dokazov, da je bil Volgemut tistega dne v gostilni Deta na Ptuju, nikoli niso predstavili. Ker jih pač niso imeli, so pa sestavljali mozaik.
»Ključni momenti so bili predvsem pogovor z njim, odklonitev poligrafa in njegov vprašljivi alibi. Konec koncev pa ga je s Klincem povezovalo veliko ljudi, s katerimi smo se pogovarjali,« je na sodišču pojasnjeval vodja takratne policijske akcije Darko Nerat. Od takrat pa, kot da bi preiskovalci malo zaspali na lovorikah in zadevo, v veri, da so ujeli pravega, prepustili času. Kdor koli že je ustrelil Branka Franca Klinca, nedvomno je, da je bil na delu nekdo, ki je natančno vedel, kaj počne, pristojni niso našli niti enega izmed šestih tulcev, ki so morilcu izpadli po smrtonosnih strelih iz puške.
Nastopač?
Na Ptuju so vse glasnejše govorice o novih dejstvih v primeru umora gostilničarja. Izvedeli smo, da manjšina, ki je vseskozi verjela v Volgemutovo nedolžnost, širi besede, da je krvnik prišel iz tujine. Bil naj bi plačanec, ki ga je nekdo najel, da načrtno umori gostilničarja in za seboj zabriše sledi. To različico je na sodišču vseskozi ponavljal tudi Volgemut: »Klinc je bil moj veliki prijatelj in zelo obžalujem, da je umrl. Trdim pa, da ga ni ubil nihče s Ptuja ali okolice, temveč od drugod, najbrž iz tujine.« Toda zakaj bi plačani morilec iz tujine brisal sledi, ko pa je verjetnost, da ga bodo odkrili, ena proti nekaj sto tisoč?
Domačini, ki so takoj po dogodku sumili Volgemuta, da ima nekaj opraviti z Brankovim umorom, so nam povedali, da zadeva še zdaleč ni končana. O tem, ali je moril Volgemut ali ne, niso hoteli razpravljati, je pa eden od njih razložil: »Možakar se hvalisa, da natančno ve, kaj se je tragične noči dogajalo v gostilni Franca Klinca. In v isti sapi pove: 'A tega ne povem.'« Če želi moški, za katerega vedo povedati, da res rad pogosto (pre)globoko pogleda v kozarec, samo nastopati pred prijatelji ali je res videl, kaj se je tragične noči zgodilo s Francem Klincem, je za zdaj neznanka.
Noč pred umorom Franca Klinca je v njegovi gostilni za prijatelje, kot je bilo zapisano nad vhodom, potekala po ustaljenih tirnicah. Prvi četrtek v mesecu je bil rezerviran za ples upokojencev. Slabih 40 se jih je dobilo na zadnji zabavi v koledarskem letu 2013. Natakarica, ki je delala v popoldanski izmeni, je malo pred polnočjo zaključila blagajno, preštela izkupiček, denar pa pustila v blagajni. Naslednje jutro je umorjenega Klinca, pokritega z odejo, našla delavka Miroslava Špoljar, za izkupičkom minule noči pa so se izgubile sledi. Zato se vendarle pojavlja možnost, da je šlo za spodleteli rop, ki se je končal z umorom. |