Iz pipe je tekla okužena voda, pacient se je pred leti v ljubljanskem UKC okužil z legionelo

Možakar, ki se je pred leti med hospitalizacijo v ljubljanskem kliničnem centru (UKC) okužil z legionelo, je od bolnišnice s tožbo terjal 35 tisočakov, iztožil pa 9500 evrov. Uspelo mu je namreč dokazati, da UKC ni zagotovil vseh ustreznih ukrepov, ki bi preprečili prenos legionele nanj, čeprav je bil takrat 40-letnik kot imunsko oslabljeni bolnik izpostavljen nevarnosti okužbe zaradi vdihovanja kontaminiranega aerosola. V UKC Ljubljana so ga sprejeli 19. marca 2015 po neuspešnem zdravljenju vnetja mišic v šempetrski bolnišnici. Potem ko je 23. marca dobil hospitalno pljučnico, so ga uspešno zdravili, ker pa je bil na imunosupresivni terapiji, je bila pljučnica bolj težko potekajoča, kot bi bila sicer. A vmes – med 21. in 23. marcem – se je okužil z legionelo (ta je bila diagnosticirana 7. aprila), kar je vse skupaj močno zapletlo. Okužba je pripeljala do dodatnih hudih motenj, celo odpovedi dihanja, zaradi česar je potreboval umetno predihavanje in intenzivno terapijo.

Delno uspešen

Iz bolnišnice so ga odpustili 1. junija, po trimesečni rehabilitaciji v Soči se je njegovo zdravstveno stanje sicer bistveno izboljšalo. A posledice so mu vendarle ostale. Po zaključenem zdravljenju 2017. ima predvsem težave s hojo, uporabljati mora gleženjsko opornico, roki sta manj močni in po mnenju izvedenca ni več zmožen za delo gradbinca. Prek odvetnice Nine Cek je odgovornost terjal do UKC Ljubljana in delno uspel. Dokazni postopek je namreč potrdil, da UKC ni zagotovil vseh ustreznih ukrepov, ki bi preprečili prenos legionele na tožnika, kar je podlaga za odškodninsko odgovornost. Zaradi podaljšanega zdravljenja osnovne bolezni se je pri njem namreč razvil sindrom kritično bolnega. Sodišče mu je zato priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je razmejilo od posledic njegove bolezni, zaradi katerih je bil hospitaliziran, povzema odvetnica. Kot dodaja, sodba še ni pravnomočna.

V UKC Ljubljana so ga sprejeli 19. marca 2015 po neuspešnem zdravljenju vnetja mišic v šempetrski bolnišnici. FOTO: Leon Vidic

Po ugotovitvah izvedenke infektologinje, ki jim je sledilo sodišče, so tožnika na kliničnem oddelku za hipertenzijo zaradi visoke vročine hladili s krpicami, namočenimi v vodi iz pipe v bolniški sobi, v kateri je bila potrjena legionela enakega genotipa kot pri tožniku. Ker je obstajala nevarnost vdihovanja aerosola, osebje bolnišnice ne bi smelo spuščati vode iz pipe brez filtra v času bolnikove prisotnosti v sobi. Poleg tega bi ga morali umivati z vodo, ki ne bi izvirala iz kontaminirane pipe, saj bi moral biti prepoznan kot bolnik z večjim tveganjem za okužbo. Tako pa je bil imunsko oslabljeni tožnik (zaradi osnovne bolezni in določenih zdravil) bodisi ob ožemanju krpe bodisi ob spuščanju vode iz pipe izpostavljen nevarnosti okužbe z legionelo zaradi vdihovanja kontaminiranega aerosola, ugotavlja izvedenka.

Zdravljenje osnove bolezni (vnetja mišic) ter doma pridobljene pljučnice kot tudi legionele je sicer potekalo v skladu s pravili medicinske stroke. Dokazni postopek tudi ni potrdil tožbenih očitkov, da okužba z legionelo ni bila ugotovljena pravočasno in da njeno zdravljenje ni bilo ustrezno. Enako velja za očitek, da v bolnišnici niso izvedli vseh preventivnih in kurativnih ukrepov v zvezi z drugimi bolnišničnimi okužbami. Prav tako ni dokazano, da je bilo zdravljenje osnovne bolezni zaradi legionele omejeno, ker da ni mogel prejeti vseh zaporednih odmerkov zdravil; okužba ni prekinila tega zdravljenja, se je pa zaradi zdravljenja legionele bolnikovo bivanje v enoti intenzivne terapije podaljšalo za dva do tri tedne.

Po mnenju nevrologa ne bo več zmožen za delo gradbinca. Simbolična fotografija. FOTO: Voranc Vogel

Ostale so mu posledice

Bolnišnica odgovarja le za tisto nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi podaljšanega zdravljenja osnovne bolezni. Pretežni del te škode je pacient utrpel zaradi osnovne bolezni, ki mu je pustila trajne posledice v obliki mišične šibkosti rok in dela nog, pa tudi večina nevšečnosti med zdravljenjem ter rehabilitacija in nadaljnje zdravljenje je bilo povezano z njegovo osnovno boleznijo. Sodišče je moškemu prisodilo skupaj 9500 evrov zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe maja 2018. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo mnenje nevrologa, da so težave z nogo predvsem posledica perifernega živčevja, ki je nastalo v sklopu miopatije oziroma nevropatije kritično bolnega in tako v povezavi z zdravljenjem okužbe z legionelo, pri čemer pa ni nepomembno, da ta ni izključna posledica okužbe, temveč njegovega stanja v času zdravljenja v intenzivni enoti, je sklenilo sodišče.