Izvedenec ugotovil, da niti trezen ne bi mogel preprečiti trčenja

Motorist je po prometni nesreči, ki jo je zagrešil voznik osebnega avtomobila, ko mu je zaprl pot pri zavijanju v levo, od zavarovalnice povzročitelja zahteval odškodnino. Zavarovalnica mu je del izplačala, preostanek pa je moral iztožiti. A ker mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo soodgovornost za nesrečo zaradi alkoholiziranosti, čeprav je izvedenec prometne stroke ugotovil, da niti trezen ne bi mogel preprečiti trčenja, se je pritožil na višje sodišče.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zavarovalnica povzročitelja nesreče dolžna motoristu, ki je bil v nesreči huje poškodovan, izplačati 42.623 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 247.000 evrov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter mu prisodilo še 1691 evrov pravdnih stroškov.

Voznik motornega kolesa je v pritožbi višjemu sodišču poudaril, da mu je sodišče napačno prisodilo 20-odstotni soprispevek k nesreči. Njegov soprispevek je utemeljilo s tem, da hitrosti vožnje ni prilagodil situaciji, češ da so bile zaradi alkoholiziranosti (v krvi je imel 1,63 g/kg alkohola) in zdravila buprenorfina njegove psihofizične sposobnosti pomembno zmanjšane. A iz mnenja sodnega izvedenca prometne stroke izhaja, da njegova alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi s prometno nezgodo, saj niti trezen voznik ne bi imel dovolj časa preprečiti trčenja.

Za odločitev tako ni pomembno, da je lahko že prej (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16 metrov) zaznal, da se nasproti vozeče osebno vozilo razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj zanj še ni predstavljalo nevarnosti in ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je prišlo šele po tem, ko je avto prečkal sredinsko črto in mu zaprl pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom.

Prvostopenjsko sodišče je tožniku neutemeljeno očitalo prehitro vožnjo. FOTO: Blaž Samec

Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je pred trkom vozil med 55 in 60 km na uro, v času trka pa s hitrostjo med 43 in 51 km na uro, kar je skladno z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca avtomobilske stroke, pridobljenega v kazenskem postopku proti povzročitelju nesreče. Upoštevajoč, da je bila hitrost na tej cesti omejena na 70 km na uro, sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita prehitro vožnjo. Hitrost vožnje je prilagodil situaciji, saj je pred trkom intenzivno zaviral in se trku poskušal izogniti tudi z izogibanjem, čeprav časa za reagiranje ni bilo dosti, menijo višji sodniki.

Primerna odškodnina

Niso pa mu pritrdili glede višine odškodnine za duševne bolečine (zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 60.000 evrov, strahu 15.000 evrov in skaženosti 30.000 evrov), saj so menili, da je odmerjena pravična denarna odškodnina. Glede na to, da ni soprispeval k nastanku nesreče, je tako upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 255.000 evrov oziroma po odštetju valorizirane že izplačane odškodnine 161.376 evrov še do 93.623 evrov z obrestmi od februarja 2018.

Pritožbi so ugodili tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 23. aprila 2021. Zavarovalnica je tožniku sredi februarja 2018 izplačala 4200, aprila 2021 pa še 128.800 evrov, kar je glede na to, da je zahtevek vložil že januarja 2018, pretirano dolg in nerazumen rok. Višje sodišče mu je poleg vračila 5572 evrov pravdnih stroškov prisodilo tudi sorazmerni del pritožbenih stroškov, 2524 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.