BOHINJSKA BISTRICA – Konec avgusta in na začetku septembra sta, kot bi se vdrla v zemljo, izginila planinec Aleš Komac iz Kočevja in nemški turist Ilya Kozlovskiy. Oba na območju in povsem v slogu zloglasnega bohinjskega trikotnika, brez vsakršne sledi, kot bi se vdrla v zemljo. Čeprav so se takoj po izginotju začele iskalne akcije, ne policisti ne gorski reševalci in ne svojci v dveh mesecih niso našli ničesar, kar bi pokazalo, kje sta in kaj se jima je zgodilo. Njuno izginotje povsem spominja na mnogo prejšnjih na tem obširnem in skrivnostnem območju. Po odgovor, kaj in zakaj se to dogaja, predvsem pa, zakaj toliko ljudi nikoli ne najdejo, smo odšli k Borisu Žagarju, ki živi v osrčju Bohinjskega trikotnika in je z njim močno povezan.
Policija potrebuje parapsihologa
Boris Žagar je upokojeni kriminalist. O nepojasnjenih smrtih v Bohinju je napisal že več knjig, ki bi po žanru spadale med kriminalke, vendar je v njih opisano dogajanje resnično. »Za primere, ki sem jih opisal v svojih dveh knjigah, je policijska pamet prekratka. Policija nima delovnega mesta kriminalista parapsihologa. Jaz pa sem nekaj parapsiholoških sposobnosti imel, ne da bi se jih zavedal. Skrivnosti niti nisem toliko iskal, ampak so one poiskale mene,« začne svojo pripoved. Večino dni v letu živi prav v osrčju tega sicer prečudovitega območja, tam, kjer se planina Uskovnica preveša v dolino Voje, v Zatrep imenovanem kraju. Z izginotji povezana skrivnostna naključja se pri njem kar vrstijo in ga vlečejo vase. Že vse od leta 1968, ko je sredi strmega gozda, daleč od civilizacije, na 1100 metrih nadmorske višine nevede kupil »prekleto« hišo, se okoli njega in nad njim očitno spleta prava mreža bohinjskih nadnaravnih silnic, on jim pravi znamenja, kajti po njegovem mnenju naključij pač ni.
V kraljestvu
divjih lovcev
V hiši je med drugo svetovno vojno živel kmet Vodolnjek z ženo in sedmimi otroki. Bil je tudi divji lovec in v dolini se je med kartanjem rad pohvalil, da mu živali kar same pridejo pod okno. »S tem hvalisanjem si je nakopal sovražnike in avgusta 1944 so ga trije terenci ali gošarji, ki so bili drugače divji lovci, pod pretvezo revolucije pokončali kot psa,« pripoveduje. O zločinu je šele po nakupu po naključju izvedel od domačina, ki mu je pomagal pri obnovi hiše in je bil brat Vodolnjekovega morilca.
Drugo naključje je bilo, da ga je njegov prvi umor, ki ga je službeno raziskoval v Bohinju leta 1970, pripeljal do umora Jožeta Sušnika, ki se je zgodil prav zaradi obračuna med divjimi lovci. Za prvi umor je po naključju, ne kot kriminalist, izvedel, da je šlo za ubogega umsko prizadetega fanta, ki so ga pokončali s kolom po glavi, njegove ostanke pa so našli v kotanji pri Mrzlem studencu. Pri drugem pa je ugotovil neverjetne podobnosti z umorom Vodolnjeka. Šlo je za že davno zastaran zločin iz leta 1935, on pa je po 35 letih v treh dneh odkril, da so bili spet trije divji lovci: »Kot sem ugotovil po nadaljnjih 35 letih, ko sem po naključju spoznal hčer umorjenega, so tudi Sušnika najprej samo ranili, po grozljivih mukah pa so mu dali milostni strel ali, kot se reče v raubšicarskem jeziku – popravili so ga.«
Nikoli jih niso našli Gregor Pavšič iz Žirovnice je leta 2012 izginil med sprehodom okoli Bohinjskega jezera. Ob pol sedmih zvečer je po telefonu govoril z očetom, da bo okoli devetih doma, potem je za njim izginila sled. Duhovnika reformistične cerkve Davida Foxa so leta 2008 nazadnje videli v hotelu Zlatorog, rekel je, da gre proti Črni prsti. Od takrat ga ni nihče več videl. Prav tako iz hotela Zlatorog je mnogo let pred Foxom neznano kam odšel Wolfgang Blayberg. Iskalo ga je celo več tisoč ljudi, vendar ga niso našli. Domačin Branko Cesar je pred 26 leti izginil med nočnim kopanjem v Bohinjskem jezeru. Kmalu potem so našli nekaj njegovih oblačil, trupla pa nikoli, čeprav so potapljači večkrat prečesali dno in vse kotičke jezera. |
Žagar je zaradi tega prepričan, da vsi ti primeri niso naključni in da je bil poklican, da raziskuje Bohinjski trikotnik. »Ta kraj se mi odkriva, vse te zgodbe kar same prihajajo k meni. Naključje na naključje, in ko se enkrat povežejo, to niso več, ampak se sestavijo v neki smisel. To imenujem znamenja. Nekaj je, kamor razum ne more seči, a vendar čutiš, da ima nekdo ali nekaj vse niti v rokah. Tako jaz doživljam Bohinjski trikotnik. Tu občutim neko višjo prisotnost, nekaj kozmičnega, kar me je poiskalo,« razlaga.
Čudežna najdba
Krona vsega je primer domačinke Matilde Mahnič, ki je bila ravno tako poslana k njemu, pravzaprav njena lobanja. Po treh letih, odkar je bila pogrešana, se je prav na njegov rojstni dan leta 1990 pojavila v njegovem vodnem zajetju. To naključje po Žagarjevem mnenju že meji na čudež.
»Z električarjem sva urejala hišo in šla sva do vodnega zajetja. Oba hkrati sva pod vodnimi vibami na belem kamnu zagledala belo kost, za katero so pozneje ugotovili, da je Matildina. Kaj se ji je zgodilo, ne ve nihče, morala je hoditi po drugi poti kot običajno, lahko bi jo kdo pahnil po prepadni strmini in se potem hitro pobral, saj so hribi najprikladnejši kraj za popoln zločin. A kako je mogoče, da jo je iskalo na stotine ljudi, jaz pa grem samo do vodnega zajetja in jo najdem?« se sprašuje.
Na delu so tudi kvatre V Bohinju so po pripovedovanju Borisa Žagarja na delu tudi kvatre in kvaterniki, bohinjski hudiči. Po starem vraževerju se tretji teden v septembru rado kaj hudega zgodi, zato se previdni takrat raje potuhnejo in ostanejo doma: »Obstaja povsem razumska razlaga, gre namreč za vremenski preobrat, ob katerem ljudje postanejo bolj občutljivi in se jim lahko kaj zgodi. Enako velja za tiste, ki so žleht po naravi in jih lahko v tem obdobju zajaha hudič. V tem obdobju ljudje niso prihajali s hribov, in če vse to samo statistično povežeš in poimenuješ, dobiš kvatre. Tudi vsi moji primeri so se zgodili v kvatrah.« |
So ta davna izginotja kaj povezana z novejšimi? Gre tudi pri teh za kriminalna dejanja? In zakaj je toliko skrivnostno izginulih, ki jih iščejo tudi policisti in gorski reševalci, pa jih ne najdejo? Žagar je prepričan, da so njemu dobro znane policijske metode preveč poenotene in premalo strastne, da bi bili pri iskanju uspešni.
»S policijskimi metodami se težko kaj najde, saj predvidevajo le strogo predpisane postopke in nič osebnega zanimanja. Na tako neprehodnem terenu z vse polno brezni, prepadi, hudourniki in strminami je brez bolj poglobljenega raziskovanja res težko kaj najti. Tudi jaz nikoli do mojih dognanj ne bi prišel le kot kriminalist, ampak sem se Bohinju odprl, mu prisluhnil, in skrivnosti so me poiskale kar same.«
