Mati pričala, da je na ukaz sodeloval v zločinih

MARIBOR – Minuli teden se je 44-letni Aleksander Žlender, ki mu sodijo zaradi sodelovanja pri trojnem umoru sredi Beograda, na smrt sprl s sodnico na mariborskem okrožnem sodišču Andrejo Lukeš, zatem pa brez besed odkorakal iz sodne palače. Že takrat je avtoritativna sodnica na Žlendrove besede, da »ne priznava tega sodišča«, reagirala zelo šokirano. Njegovi zagovornici Tanji Kompara je zagrozila, da bo dala obtoženega prisilno privesti v spremstvu policije, če se ne bo udeleževal obravnav. Naslednji ukrep bi bil pripor, če se njegove navzočnosti ne bi dalo zagotoviti drugače.

In na včerajšnji obravnavi je vse kazalo, da se bo zadeva odvijala v to smer. Četica novinarskih poročevalcev je pred sodno dvorano čakala na obtoženega, tam sta bila njegova zagovornica, odvetnica Tanja Kompara, in okrožni državni tožilec Darko Simonič. Ker o obtoženem ni bilo ne duha ne sluha, je sodnica Lukeševa že spisala sklep o prisilni privedbi na sodišče za začetek januarja. Ko je zbrana četica zainteresiranih zapuščala sodišče, je skozi glavna vrata mariborske hiše pravice pridivjal Aleksander Žlender. Brez pretiranega pojasnila, zakaj je zamudil, se je zapletel v pogovor s svojo odvetnico in hodil proti sodni dvorani.

Sodnica se je vrnila na svoje delovno mesto in prebrala nekatere dokumente iz faze sodne preiskave in prejšnjega sojenja, iz katerih je razvidno, da obramba oporeka obtožbam, ker naj za to ne bi ostajal niti en dokaz z izjemo pričanja Radovana Joksića. Toda odvetnica Tanja Kompara meni, da je ta neverodostojen: »Pred tragičnim dejanjem je sodeloval v vojnih operacijah in po pričevanju njegove matere na ukaz sodeloval pri najhujših vojnih zločinih, česar pa srbski pravosodni organi seveda niso upoštevali, saj tudi sicer država teh zločinov ni priznala.« Odvetnica meni, da naj bi Joksić trpel za vietnamskim sindromom, ki v prvih letih po travmatičnih izkušnjah prizadene veliko večino vojakov, posledice pa so agresija in poznejše zanikanje lastne odgovornosti ter iskanje izgovorov za svoje početje. Tožilec Darko Simonič je trditvam odvetnice nasprotoval, češ da kaj takega pri Joksiću zagotovo ne drži, saj je iz sodnega spisa jasno, da je ta vse priznal in opisal potek dogodkov, pri tem pa ni nikoli pri drugih iskal razlogov za svoja dejanja.

»Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri ubij, mrtva usta ne govorijo.« S temi stavki se je v zgodovino jugoslovanske kriminalistike vpisal Aleksander Žlender. Izrekel naj bi jih med razvpitim trojnim umorom sredi Beograda pred 23 leti. V začetku novembra lani je mariborsko sodišče Žlendra oprostilo obtožbe, a so višji sodniki oprostilno sodbo razveljavili in vrnili v ponovno sojenje.

Sojenje Aleksandru Žlendru za sodelovanje pri trojnem umoru sredi Beograda bi verjetno dvignilo še več prahu, če ne bi od zločina v Fruškogorski ulici minilo že dobrih 20 let. Njegov pajdaš v enem najbolj okrutnih zločinov v srbski zgodovini Radovan Joksić je bil v Srbiji spoznan za krivega in že čakal na smrt z ustrelitvijo, a so mu pozneje zaradi spremembe zakonodaje kazen spremenili v 40 let zapora. Morda bi tudi Žlendra čakala podobna usoda, če ne bi kmalu po zločinu pobegnil v Slovenijo in poniknil. Menda je živel mirno življenje v Bistrici ob Dravi.

O zločinu v Fruškogorski ulici sredi Beograda so snemali celo dokumentarne oddaje. Takrat 21-letni Žlender, ki je pred odhodom v srbsko prestolnico z očetom Jeronimom živel v Sloveniji, je izvedel, da je lastnik več podjetij in večjega trgovskega središča, 37-letni Nebojša Salatić, pravi bogataš in da ima v svojem stanovanju bojda skritih kar 200.000 takratnih nemških mark. Podjetnik se je tistega večera okrog 2. ure vrnil domov, toda ni bil sam, z njim sta bila njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Ko je odklenil vrata, je bil Radovan Joksić že za njimi, s pištolo jih je prisilil, da v stanovanju ležejo na tla. Za njimi naj bi vstopil Žlender, in sodeč po nekaterih izjavah naj bi odšel v dnevno sobo, prižgal televizijo, nastavil kanal s pornografskim filmom ter zaklical Joksiću: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri ubij, mrtva usta ne govorijo.«