Na avtobusu št. 11 zlorabil dijakinjo

LJUBLJANA – Bil je četrtek, 24. februar letos. Za 16-letnico dan kot prejšnjih tisoč. Ob 6.50 se je s šolsko torbo na ramenih odpravila iz stanovanja v ljubljanskem naselju občine Moste - Polje na mestni avtobus številka 25, ki vozi na liniji Zadobrova–Medvode, a ima zaradi zaprtja ceste drugačno pot. Pred sedmo zjutraj je dijakinja izstopila na postajališču Cesta na Vevče pri osnovni šoli in presedla na mestni avtobus številka 11, ta pripelje iz smeri Zalog – klavnica, njegova končna postaja pa je Ježica. Med tednom je zjutraj enajstica vedno natrpana, a jo pripelje skoraj do šole, od izstopnega postajališča za Bežigradom do šole jo loči le še nekaj korakov. A četrtek za 16-letnico še zdaleč ni bil običajen dan ...

Madež na hlačah

Prekrasno dekle nam je s strahom v očeh pripovedovala, da je moški, ki ga ne bo nikdar pozabila, stopil na avtobus na postajališču Križanke. Obšel jo je tesnoben, slab občutek, odmaknila je pogled od visokega potnika, čigar prodorni pogled ji je nagnal strah v kosti. Avtobus je bil nabit do zadnjega kotička. »Pretežno smo bili v njem dijaki in dijakinje ter starejši ljudje, ki so po večini izstopili na postajališču Klinični center,« pravi naša sogovornica.

»Ko sem se naslednjič ozrla okoli sebe, je stal moški, ki mi je vzbujal nelagodje, že ob meni. V zadnjem delu avtobusa sem bila delno naslonjena na okno, neznancu sem kazala hrbet. Z levo in desno roko se je oprijel držala nad oknom, natanko nad menoj, nad mojo glavo. Bil je nekaj centimetrov višji od mene.« 
Dijakinja je najprej pomislila, da se je moški v gneči dotika zaradi speljevanja in zaviranja. Težko je dihal, skozi usta. »Umaknila sem se mu enkrat, dvakrat, trikrat, on pa za mano in vedno bolj se je tiščal obme. Rekla sem mu, naj neha, pa nič. Nadaljeval je, jaz pa v šoku razmišljam, da se to v resnici ne more dogajati. Strah me je bilo, otrpla sem v paniki pogledovala, kdaj bo postajališče. Pomislila sem: ali bo šel z avtobusa za mano, mi bo sledil?« 
Počutila se je popolnoma izgubljeno in nemočno, ko je zaslišala glas mladega sopotnika, meni, da je imel kakih 18 let. Očitno je opazil, kaj se dogaja, in moškemu rekel, naj se takoj odstrani, drugače bo poklical policijo. A neznani perverznež se ni odzval niti na grožnjo s policijo. Dijakinja je izstopila, no, dobesedno zbežala z avtobusa na postajališču Bavarski dvor – Korabar. Ob izhodu se je ozrla – moškega si ni upala pogledati v oči, da ga ne bi izzvala – in na njegovih hlačah pri zadrgi zagledala moker madež.

Spremenili pot v šolo

V solzah je poklicala 42-letno mamo J. D., ta je prihitela v središče mesta, in ji opisala moškega, ki jo je spolno zlorabil na avtobusu številka 11: »Star je okoli 60 let, visok kakšnih 175 cm, kratko postrižen, na ježka, rjavih las, z velikim trebuhom, obilne postave. Spominjam se debelih prstov brez nakita, svetle barve polti in z dlakami poraščenih rok. Sopel je, težko dihal. Po videzu ni bil vpadljiv. Nosil je tanjše hlače športnega kroja krem barve.« Mater je izkušnja mladoletne hčerke vidno pretresla: »Hčerka ne pohajkuje po mestu ali drugje, posebno ne sama. Če si želi s prijatelji v staro mestno jedro, kar se zgodi nekajkrat v letu, s seboj vzame sprej za zaščito in samoobrambo, a dogovor je tak, da se vrne domov pred mrakom. Do zdaj zaščite na pot v šolo ni nosila, nikdar je ni uporabila ...«

J. D. je povedala, da sta bila kriminalista policijske postaje Moste, ki sta družino po dogodku obiskala na domu, zelo korektna in strokovna: »Pojasnila sta, da gre po črki zakona za prekršek, ki se, če bodo moškega seveda izsledili, kaznuje z globo 150 evrov; kaznivo dejanje bi bilo, če bi se je dotikal oziroma ji zaprl pot na način, da se ne bi mogla gibati. Če pa bi bila hčerka stara do 15 let, bi po službeni dolžnosti sprožili postopek zoper neznanega storilca.«

Dekličini starši so ukrepali sami: spremenili so uro in pot, po kateri prisrčno, a zdaj preplašeno dekle hodi v šolo in nazaj domov, pri roki pa ima sprej, za katerega sta tudi kriminalista potrdila, da ga v takem primeru vsekakor lahko uporabi.

Tamara Deu, svetovalka za komunikacijo pri Javnem podjetju Ljubljanski potniški promet, d. o. o., dogodek obžaluje: »Ustrezno ravnanje v takih primerih je, da žrtev takoj ali med dogodkom izvede prijavo na policijo na telefonsko številko 113 ali o ravnanju osebe obvesti voznika, ki to izvede namesto nje. Na ta način lahko odgovorne službe tudi nemudoma reagirajo; posnetki se po določenem časovnem ključu brišejo, zato je treba prijavo izvršiti čim prej. Če je prijava storjena, dobi LPP od policije zahtevek za vpogled v videomaterial, ki so ga posnele kamere na avtobusu. Policija nato material zaseže za preiskavo. Za neljubi dogodek nam je žal. Vidno polje voznika je v takih primerih omejeno, zato bi ga bilo treba na omenjeno opozoriti, da bi lahko ustrezno reagiral. Dodatna tipka SOS je v vozilu, vendar jo upravlja predstavnik LPP, v tem primeru voznik, in ni prosto dostopna potnikom.«