GROSUPLJE – V Grosupljem je še nedavno življenje osnovnošolskih otrok in njihovih staršev potekalo podobno kot drugod po Sloveniji: brez pretiranih pretresov in posledičnega stresa za posameznike, inštitucijo ter prebivalstvo. Toda malo pred velikonočnimi prazniki se je začel krhati mir v mislih očetov in mater, ki imajo svoje otroke vpisane v največjo osnovno šolo v Sloveniji, ki ima kar 1240 učencev v šestih enotah.
Na velikonočni petek je Janja Zupančič, ravnateljica tamkajšnje osnovne šole Louisa Adamiča, starše šolarjev obvestila: »Prejeli smo obvestilo, da se v bližini šole na Tovarniški in po ulicah Grosupljega v črnem audiju A3 prevaža moški oziroma več oseb, starih okrog 40 let. Otroke nagovarjajo, jih sprašujejo, kje so doma, ponujajo bombone, vabijo v avtomobil. Prosim, da se z otroki pogovorite in jih opozorite, naj se ne odzivajo, ne sprejemajo bombonov in ne prisedajo v avtomobil, temveč takoj obvestijo odrasle in policijo.«
Znani trije primeri
Zupančičeva pravi, da se je vse začelo, ko jih je obvestila mama učenke: »Mi smo to takoj posredovali naprej. Policijo je obvestila mama te učenke,« navede. Ob tej, prvi prijavi, je za drugi primer izvedela od učiteljice na šoli. Tretji primer je doživela mama, katere sin ji je povedal, da ga je ogovarjal neznanec iz temnega vozila pred šolo na Ljubljanski. Na zadevo je postal pozoren šele nekaj dni zatem, ko se je začelo govoriti po Grosupljem.
Morda je prejemnike obvestila malce pomiril navedek, da je grosupeljska policija seznanjena s tem in da primer raziskujejo. Dejansko pa šola skrbi za nadzor učencev na šolskih površinah; dogodek pa se je zgodil ob cesti oziroma na avtobusni postaji pred šolo. Otroci niso toliko v morebitni nevarnosti v šolah, ampak bolj v okolici teh. Od tam je namreč le skok do izvoza na avtocesto, od koder se lahko za učencem izgubi vsaka sled. Trajno...
Vinko Stojnšek s policije je povedal, da so takoj začeli aktivnosti in preverjanje okoliščin ter informacij, o taktiki in metodiki dela v takšnih primerih pa ne morejo dajati informacij. Toda povedal je: »Zaradi različnih informacij − tudi nasprotujočih si, ki se jih prav tako preverja − policija še ni prišla do konkretnih podatkov. Ob tem je zelo pomembno sodelovanje občanov,« je povedal Stojnšek. Informacije o moških, registrskih tablicah ali drugih podrobnostih bi koristile tako policistom kot šolnikom pri razjasnjevanju podrobnosti.
Oboji so zelo poudarili informiranje otrok v podobnih primerih: »Pozivam vas, da ste tudi sami pozorni na dogajanje v okolici,« so priporočili v šoli. Zupančičeva dodaja: »Obvestili smo učitelje in jim dali preprosta navodila za učence: ne odzivajte se, ne sprejemajte bonbonov, ne prisedajte v avtomobile.« Policija ima še ta poduk: »Otroci se morajo ponudbi zoperstaviti z odločnim ne. Prav tako toplo priporočamo, da otroci takoj pristopijo do najbližje odrasle osebe, trgovine, policista in povedo za dogodek. Na ta način se lahko pridobi čem več informacij, na podlagi katerih lahko policija konkretizira svoje aktivnosti,« razlaga Stojnšek. Pomembno je tudi, da se starši z otroki pogovarjajo v oziroma o podobnih razmerah.
Eden od staršev, ki ima prvošolca in tretješolko v grosupeljski šoli, je tamkajšnji občinski svetnik Renato Bedene: »Vsakega od staršev, ki sliši kaj takega, malce zgrabi. Ko slišiš kaj takega, se usedeš in pogovoriš z otroki. Takrat starši intenzivneje komuniciramo o takih nevsakdanjih rečeh.« Nekateri so resno zaskrbljeni pa tudi otroke (znova redno) sami vozijo v šolo in domov. Težava je, da potrdila o popolni varnosti ne more dati nihče, zgodbe pa ostajajo v mislih ljudi.
Krute pasti sodobnosti
V 10 dneh se je zgodba širila, (pre)napihnila in nadaljevala. »V takšnih primerih se policija srečuje tudi z dezinformacijami, ki lahko ponekod povzročajo paniko. V Grosupljem se je razširila informacija, da je šlo za ugrabitev, da so policisti aretirali ugrabitelja in rešili otroka, kar pa se ni zgodilo,« pravi Stojnšek. Bedene, ki pravi, da imajo dobre izkušnje s policijskim angažiranjem pri težavah v zvezi z otroki, je prav tako navedel, da so zgodbe zelo različne in da nekateri opisi otrok s časom mejijo na znanstveno fantastiko. A seme strahu je zasejano in ne zamre.
Take zgodbe niso novost v slovenskem prostoru, saj se govorice o ugrabitvah vsake toliko pojavljajo v različnih krajih. Toda resnična težava je, da ni informacij, ki bi zatrle rast takih špekulacij v domišljiji ljudi, katerih misli so gnane s strahom. Strahom za lastne otroke, ki se jim prikrade v misli podnevi in ponoči; ki pojenja, a ne odide. Potrditve, da bo vse v redu, ne morejo dobiti od nikoder. Kot je v enem trenutku modro rekla ravnateljica: »Pasti sodobnega življenja so krute.« In kljub mitom in legendam, ki so obrodile v grosupeljskem primeru, marsikdo ohranja misel, da kjer je dim, je lahko vsaj plamen, če že ne ogenj.
