Niso ga oživljali, ampak ubijali

ŠEMPETER PRI GORICI, KANAL – Včeraj je kot strela z jasnega udarila novica, da so na novi urgenci šempetrske bolnišnice po neuspešnem oživljanju bolnika ugotovili, da je bila napeljava medicinskih plinov v enem od prostorov za reanimacijo popolnoma napačna! Da je iz ene izmed cevi na priključku, iz katerega bi moral pritekati kisik, v resnici iztekal dušikov oksidul oziroma smejalni plin!

Katastrofa, če samo pomislimo na malomarnost, ki pa, kot kaže, sploh ni bila enkratna, temveč je šlo za dogajanje, kjer so bolniki dlje in v več primerih pomotoma dobivali anestetik namesto nujnega kisika. Novi urgentni center so uradno odprli 17. decembra lani, delo v njem pa se je začelo januarja. Šempetrska bolnišnica ga je menda prevzela kot tehnično brezhibnega, opravili naj bi celo tehnični pregled in pridobili vsa dovoljenja za začetek dela. A nekaj je šlo narobe. Če ne bi, bi bil 52-letni Edvard Gregorčič iz Kanala še vedno med živimi. Tako pa je pristal in izdihnil na oddelku za oživljanje, ki se je od januarja dalje, za dolgih 75 dni torej, prelevil v – smrtonosni oddelek. Novogoriški kriminalisti zato že resno preverjajo sum smrti iz malomarnosti.

Napaka pri vgradnji

Direktorica bolnišnice Nataša Fikfak je že izključila človeško zmoto oziroma kakršno koli napako v času reanimacije. »Različnih priključkov se pač ne da kar tako zamenjati,« je pokazala in v bistvu uperila prst na tistega, ki je že v času gradnje bdel nad vgradno medicinsko opremo.

Na Slovenskih novicah smo se dokopali do pogodbe med izvajalci in ministrstvom za zdravje, ki si je takoj po tragičnem oznanilu umilo roke, »ne, za ta dogodek pač ne moremo nositi odgovornosti«, je namreč po izrečenih uvodnih in sožalnih besedah izjavila ministrica Milojka Kolar Celarc. Je nemara želela tudi ministrica upreti prst proti Medicoengineeringu iz Trzina, ki je kot podizvajalec izvajal vso dobavo in vgradnjo medicinske opreme, šlo je za več kot 200.000 evrov vreden posel? Zgolj v vednost: Medicoengineering je tisto razvpito podjetje, ki so ga kriminalisti že večkrat obravnavali. Njegova lastnika sta Igor Zabret in Tanja Frantar Zabret, slednja je nekdanja žena lobista Boža Dimnika. To podjetje se je že pred desetletjem znašlo v središču afere operacijske mize, ko je UKC Ljubljana za nakup 38 operacijskih miz podjetju Medicoengineering brez razpisa odštel za okoli štiri milijone evrov, kar naj bi bilo skoraj dvakrat preveč. Po večletnem postopku so se poravnali, šlo je za pol milijona evrov. Toda Medicoengineering tega denarja UKC Ljubljana kljub vsemu ni plačal, saj so denar kompenzirali pri servisiranju opreme. Konec leta 2013, kmalu potem ko je direktor UKC Simon Vrhunec nastopal v njihovem promocijskem videu, je Medicoengineering pri UKC dobil tudi posel vzdrževanja operacijskih miz znamke Maquet. Vzdrževanje takšne operacijske mize naj bi klinični center stalo 18.000 evrov, medtem ko bi vzdrževanje primerljive mize stalo le 1500 evrov. UKC naj bi zgolj za vzdrževanje operacijskih miz potemtakem namenil skoraj 800.000 evrov! «

Na Medicoengineeringu so krivdo zavrnili, češ da so dobavili medicinsko opremo, ki je priključena na medicinske pline, niso pa izvajali niti montaže niti priklopov. To je, tako Igor Zabret, izvedel Medicop.

Ministrstvo za zdravje je medtem že prejelo povratno, ustno informacijo, da pri njih napak niso ugotovili. »Na MZ spremljamo dogajanje v SB NG in se bomo glede na izsledke uradne preiskave, ki poteka, tudi takoj ustrezno odzvali. Prav tako se zavzemamo za izboljšanje kakovosti in varnosti, zato spodbujamo prav vse izvajalce, da opozorilne nevarne dogodke karseda natančno analizirajo in o njih verodostojno poročajo, saj s tem preprečijo njihovo ponovitev in morebitno škodo za druge bolnike,« so še sporočili z ministrstva.

Še pri zavesti

Toda to so le prazne besede, ko pomislimo na tragično preminulega Edvarda Gregorčiča. Ki ga je v četrtek, 10. marca, v anhovskem podjetju Esal doletela silovita nesreča. Poškodoval ga je delovni stroj, ki ga je 52-letnik upravljal v sklopu linije za proizvodnjo plošč (strešne kritine). Zgodilo se je v dopoldanskih urah pri odpravljanju napake na omenjenem stroju. V tistem je formirni koš nesrečnega delavca zadel naravnost v predel hrbta ter ga stisnil ob delovno površino stroja, zaradi česar je delavec dobil hude telesne poškodbe, »a je bil še pri zavesti«, so poročali novogoriški policisti. Že na kraju dogodka so mu sodelavci dali prvo pomoč. Ponj je prišel še rešilec. In ga odpeljal na nadaljnje zdravljenje v šempetrsko bolnišnico …

Tam je v zgodnjih popoldanskih urah umrl. Sprva so poročali, da je umrl zaradi hudih telesnih poškodb, že kmalu pa se je izkazalo, da se je to zgodilo zaradi hude malomarnosti, in to v območju, kjer ne bi smela obstajati niti trohica dvoma o varnosti bolnikov.

Zdravnici, ki sta bili udeleženi pri neuspešnem oživljanju nesrečnega Edvarda, sta namreč posumili, da se je morda pojavila tehnična napaka, saj je bil strokovni potek oživljanja – popoln. Že med reanimacijo nista opazili prav nobenega izboljšanja pri njegovem zdravstvenem stanju. V tistem sta pregledali še napeljavo za kisik, ena izmed njiju jo je preizkusila na sebi – in omedlela.

Naš raznašalec

Analiza, ki je temu sledila in bila opravljena predvčerajšnjim (v torek), je dokončno razkrila, da je iz ene od cevi iztekal ne kisik, ampak smejalni plin, kruto dejstvo, ki ga bo družina pokojnega, žena Ksenija, sin Andraž in hčerka Ana, le stežka sprejela. Edvardovim svojcem so predstavniki bolnišnice resnico razodeli v torek oziroma tistega dne, ko so se njegovi domači na kanalskem pokopališču ravno poslavljali od nesrečnika! »Za družino je bil to še dodaten šok,« nam je izdal eden izmed družinskih prijateljev, ki je obenem dodal, da je bil Edvard zelo delaven in skrben. Najraje je navijal za moštvo McLarna in nemškega Bayerna. Med domačini je bil znan tudi po tem, da je vsako jutro še pred službo domačinom prinašal sveže natisnjene izvode časopisov, tudi Slovenskih novic. »Bil je resnično vesten raznašalec,« nam je povedala njegova sodelavka Jožica in dodala, da je zadnje štiri mesece časopise raznašal tudi na območju Deskel in Anhovega, kjer je bil zaposlen. »Raznašal bom, dokler hči ne doštudira,« se je spominjala njegovih besed in nadaljevala, kako je na usodni četrtkov dan po nesreči še med čakanjem na reševalce poklical ženo in ji naročil, naj poskrbi za petkovo dostavo časopisov. »Ko sva se slišali, še ni vedela, kako hudo je z njim. Da ne bo dočakal 53. rojstnega dne, ki bi ga praznoval v tem mesecu. Toda usoda je hotela, da je bila to njegova zadnja želja. Kljub neizmerni žalosti so njegovi bližnji to željo tudi izpolnili, njegovi prijatelji so zato v petek dostavili časopise vsem 'njegovim' naročnikom,« je zaključila sogovornica. Nad izgubo dolgoletnega kolega so pretreseni tudi člani PGD Kanal, kjer se bodo Edvarda spominjali po tem, da je vsem, ki so se znašli v težavah, vselej nesebično priskočil na pomoč.