KROPA, BOČNA – Še dan poprej je bila družinica Suljanovič na pikniku pri Gregorjevih starših na Gorenjskem. Prvomajske počitnice so se namreč nezadržno bližale koncu. Naslednji dan, v soboto, pa so hoteli imeti povsem zase, le zase. »Tako sta se veselila konca počitnic in še zadnjega brezskrbnega večera,« je komaj izdavila Tanja, mamica šestletne Lane in dve leti starejšega Jana, tam pod gozdnato Menino, kjer domujejo v Kropi. Zgoraj Gregor, Tanja in otroka, spodaj Tanjini starši, Anton in Marjana Zavolovšek. Približeval se je večer, ki naj bi bil topel, še zdaleč pa ne tako peklensko vroč!
Reševalo 120 gasilcev
Takrat je v Bočni zatulil alarm! Ob 20.13 so tamkajšnji gasilci prejeli poziv. Ekspresno so se zganili. »Ko sem pridrvel, so pobje v popolni opremi že čakali pred gasilskim domom,« se je spominjal njihov poveljnik Slavko Šinkovec. V teku je zakričal: »Sirena, sirena!« V naslednjih dveh minutah je bilo trideset njegovih gasilcev že pred krajem nesreče, »že po videnem sem slutil, da je na dlani nekaj hudega!« Zagledal se je v razširjene zublje, ki so se pobesnelo širili iz tamkajšnje drvarnice in gospodarskega objekta ter se oblizovali ob šestčlansko hišo, lično obnovljeno komaj pred nekaj leti. Žareča pregrinjala so v tistem pravzaprav že zajela ostrešje. Žarelo je in se močno kadilo. Bočenski gasilci česa takšnega ne pomnijo. Še posebno so bili v skrbeh, ker se za hišo dviguje Menina. »Če bi bilo poletje ter primeren veter in če ne bi tako hitro ukrepali, bi se ogenj zapodil po vsej Menini, bila bi katastrofa!« je poveljnik PGD Bočna še včeraj razmišljal o najbolj črnem scenariju. Zato je nemudoma pozval še okoliška gasilska društva, naposled se jih je zbralo kar devet, pri reševanju je sodelovalo kar 120 gasilcev!
Ven, takoj ven!
Le malo pred tem sta Anton in Marjana gledala televizijo, Tanja in Gregor pa otrokoma pekla palačinke. Prijeten in domač vonj se je razlegal po zgornjem nadstropju; vladalo je spokojno vzdušje. Tudi najbolj grozne sanje jim takrat ne bi prisanjale tega, da se bo tako iznenada sprožil kratki stik v električni omarici, kot smo izvedeli, naj bi k temu po nekaterih predvidevanjih pripomogli celo gozdni glodavci ali zverinice, polhi ali kune, še posebno zadnje naj bi še kako uživale pri takšnem pobalinstvu.
Zunaj je že tlelo in gorelo, ko je Antona nekaj premotilo, rešilo življenje? »Šele ko je zmanjkalo štroma in ugasnilo televizijo,« je pripovedoval Šinkovec, »je šel iz hiše pogledat, kaj neki se vendar dogaja?!« Šel naj bi samo za prvi vogal, zaslišal, da je nekaj počilo, pogledal in zagledal – dvigajoče se grozeče pline ognjenih barv, ko je lahko le glasno zavpil: »Gori!« To je nerazločno slišala njegova žena, sicer še vedno aktivna gasilka, sprva naj bi celo mislila, da je padel, nakar je bilo vsega lepega nepreklicno konec. »Ven, takoj ven!« Šipe na oknih so popokale, gorelo je kot za prvega maja.
Angelc prijateljstva
»Ko sem slišala vpitje, gori, gori, hitro ven!« se je z grozo spominjala Tanja, pravzaprav v razumljivo mučnih presledkih, saj se niti vsega ne spomni, tako hitro se je vse dogajalo. Vse odtlej namreč niso imeli niti sekunde, da bi podoživeli kalvarijo, adrenalin popušča, skrbi naraščajo.
Otroka sta bila tedaj samo v kroksih ter takšna zapustila svoj otroški svet igrač, šolskih potrebščin, takšnih in drugačnih spominov. »Še danes sta v nepopisnem šoku,« je poklapana Tanja.
»Hitro se oblecita!« jima je zaukazala ter z obešalnikov vzela, »kar sem pač lahko, dve vetrovki in bundico …« Njen oče je bil še toliko priseben, da je še pravi čas umaknil njen avtomobil, »če ne bi šlo še to …« Šlo pa je – vse. »Niti ene stvari ni, šle so denarnice, računalnik z vsemi podatki, vse, vse!« Pravzaprav, kot je skrušeno pokazala na neko mizo, so se ohranila le kositrna odličja, ki sta si jih Jan in njegova mamica priborila na lokostrelskih tekmovanjih. (Tanja je v dvoranskem prvenstvu lani končala celo na drugem mestu, in to po komaj letu dni resnega treninga!)
V neki škatli smo potem opazili prav – skurjene loke.
Ohranili sta se še fotografiji Jana, odličnega pianista z izjemnim posluhom, ter njegove sestrice, male balerine, ki bo kmalu prvošolka. Na mizi je bila rešena še poročna slika njunega atija in mamice.
Tanji je ostal tudi kipec. Ki ji ga je podarila prijateljica. Po licih so ji prihrumele solze, »to je namreč angel prijateljstva …«
Prijatelje pa spoznaš v nesreči, pravijo. Potemtakem jih ima šestčlanska družinica zares ogromno. Pomoč je namreč v hipu prihitela, in to z vseh strani, tako Gregor kot tudi Tanja bi se tudi na tem mestu rada zahvalila vsem, prav vsem!
Prvi pravi šolenčki
Ob enajstih zvečer je bil ogenj, ki so ga za nameček podžgali še trije kompleti avtomobilskih gum pa zračni most in steklena volna, »ter polna drvarnica gorljivih drv, oh, gorelo je kot bakla«, je lahko le zmajeval Šinkovec, vendarle lokaliziran. »Hvalabogu, da se ni komu še kaj zgodilo!« Pravzaprav si je nogo zvil samo njihov šofer Jure. Ne pa tudi gasilec, ki je tako požrtvovalno skočil skozi okno in prinesel Marjanina zdravila.
Glede na to, da se gasilska akcija konča pravzaprav šele takrat, ko je vsa njihova oprema ustrezno na svojem mestu in zložena, je bil zaključek akcije šele ob 15. uri naslednjega dne.
Nesrečni družini je do nadaljnjega streho nad glavo, le nekaj korakov proč, odstopila njihova francoska sorodnica. Gregor in Anton sta včeraj zavarovalniškim cenilcem predočila pogorišče, nenadejano stisko. Mamo so odpeljali k zdravniku. Otroka pa osrečili, lahko bi rekli, celo z njunimi prvimi pravimi šolenčki. Takšnimi, ki se ne bodo nikdar več pustili zažgati.
