Pijana kot čep, a je vedela, kaj počne

LJUBLJANA – Na sojenju Alenki Martinc, ki naj bi med opravljanjem rutinskega preizkusa alkoholiziranosti konec marca 2010 napadla policistko, zaradi česar jo tožilstvo obtožuje kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, se je zgodil preobrat. Tožilec Primož Suknaič je namreč umaknil predlog, da sodišče Martinčevi izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ter hkrati proti njej vložil novo obtožnico. Do zdaj je namreč, glede na mnenje psihiatrov, veljalo, da je bila Martinčeva med kaznivim dejanjem neprištevna, kar pomeni, da tožilstvo zanjo ni moglo zahtevati kazni do petih let zapora, ampak je lahko predlagalo le izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja. Najnovejše izvedensko mnenje, ki ga je v sklopu komisije za fakultetna izvedenska mnenja ljubljanske medicinske fakultete izdelal psihiater Peter Pregelj, pa je pokazalo, da je bila Martinčeva med kaznivim dejanjem bistveno zmanjšano prištevna. Na njeno vedenje je tako poleg osebnostne motnje vplival tudi sindrom odvisnosti od alkohola. Zato je med drugim predlagal, da bi bilo zanjo najprimernejše ambulantno zdravljenje, bolnišnično pa bi prišlo v poštev le, če prvo ne bi bilo uspešno.

Z mnenjem se obtožena ni strinjala in je med drugim vztrajala, da so se njeni »nenormalni izpadi« začeli po nesrečah leta 2009, in sicer zaradi poškodbe glave. »To je nekaj od poškodbe glave,« je povedala in dodala, da pred omenjenim datumom ni imela težav. Z mnenjem se ni strinjal niti njen lečeči zdravnik Mladen Vrabič s psihiatrične klinike, ki je svoje pripombe prek Martinčevega zagovornika posredoval v pisni obliki. Pregelj je potem, ko je zapis prebral, povedal, da pripombe na izvedensko mnenje nimajo vpliva, in opomnil, da je v njem poleg nestrinjanja tudi »več poskusov diskreditacije izvedenca, ni pa novih podatkov o poteku psihičnih motenj«. »Gre bolj za mnenje lečečega zdravnika,« je še dodal.

Trdi, da policistka laže

Glede na to, da je sodnica na predlog tožilstva zavrgla predlog za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja, je začela teči nova obtožnica zaradi istega kaznivega dejanja oziroma bo tekel tudi nov kazenski postopek. »Zato, ker je policistka lagala, bom morala zdaj na sojenje,« se je po koncu sojenja pred dvorano jezila Martinčeva in še enkrat zatrdila, da se vse le ni odvijalo tako, kot trdi policistka. Že na prejšnji obravnavi nam je izročila izjavo, v kateri pravi, da je policistka »lagala o hujši poškodbi«, ki naj bi ji jo povzročila. Glede poškodbe je sicer policistka, ki jo je tokrat sodišče glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, že med sojenjem na vprašanje obtožene, zakaj ni iskala zdravniške pomoči, ko je prejela udarec, priznala, da je sodnika šele po zaslišanju obvestila, da mu je to pozabila povedati.

Vse skupaj se je odvijalo 29. marca 2010 na cesti Kamnik–Domžale, kjer sta morala policista posredovati zaradi punta, ki je z nezanesljivo vožnjo ogrožal druge udeležence v prometu. Kmalu je sledil nov poziv, da ta avto že vijuga po Trzinu. Kot se je med pričanjem spominjala policistka, sta avto tam tudi ustavila in je voznici »komaj uspelo priti iz avta, imela je zadah po alkoholu pa tudi precej nestabilna je bila. Ko sva ji ponudila alkotest, je bilo 'bi, ne bi', potem se je odločila, da bo. Malo je pihnila, ne dovolj. V resnici sploh ni pihala, alkotest je opravljala tako, da se je zafrkavala. Govorila je, da obvlada borilne veščine in kaj vse nama lahko naredi, nato pa me je s pestjo udarila po roki. Kar močan udarec je bil, saj sem bila poškodovana.«

Martinčevo so nekoliko pomirili šele strokovni prijem ključ in lisice na rokah, policista pa sta jo spravila v avto in odpeljala na strokovni pregled na inštitut za sodno medicino, kjer so ji v krvi namerili 2,11 promila alkohola. Po odvzemu krvi pa ni dovolila, da bi ji pomagala priti do doma tako, da bi poklicala njenega moža ali koga od sorodnikov, da pridejo ponjo. Nekaj dni pozneje pa je, kot je nadaljevala policistka, šokirana izvedela, da je na postajo prikorakal mož Martinčeve in se spravil nad komandirja, »češ da žena zaradi mene leži v kliničnem centru, da sem ji povzročila tri poškodbe in da nas bo tožila«. Resnici na ljubo je slišati, da se je Martinčeva tistega dne res ranila in je potrebovala zdravniško pomoč, vendar pa je baje padla na kraju in v času, ki nista imela popolnoma nobene zveze s policijskim postopkom.