Pokojni nimajo miru

LJUBLJANA, GROSUPLJE – V dneh pred prvim novembrom se po izkušnjah iz minulih let ob pokopališčih poveča število tatvin in tudi vlomov v parkirana vozila. Zaradi tega tudi policisti pogosteje pogledajo k zadnjim počivališčem. Tako je ponedeljkovo popoldne pozornost varuhov reda in miru pri pokopališču v Mirni Peči s sumljivim vedenjem pritegnil 36-letni moški v avtomobilu. Pokukali so mu v avto in ostrmeli ob pogledu na na sedež položeno avtomatsko puško z nabojnikom, zraven pa še na nekaj malega konoplje. Seveda so mu oboje zaplenili, za kakšen namen je lastnik omenjeno potreboval pri pokopališču, pa je – vsaj za javnost – ostalo vprašanje brez odgovora.

Veliki brat pa slep

Uvodni primer izstopa od običajnih, ki pretežno govorijo o plenjenju grobov. Z njih kradejo vse, kar se da obrniti v zaslužek, četudi še tako skromen. Na udaru so predvsem kovinski predmeti. Lomijo jih s silo, brezobzirno, najpogosteje menda z brcami. O kakšni pieteti do v zadnjem domku počivajočih pokojnikov ni ne duha ne sluha, prav tako ne do marsikdaj še povsem svežih bolečin žalujočih svojcev. Da ne razglabljamo naprej o tem, da kupci nakradene robe, ko jim jo tatovi ponudijo, mižijo na obe očesi. Čeprav je povsem jasno, da gre za naropano robo in bi morali prinesitelja prijaviti policiji, pa med kupcem in prodajalcem velja tiha zarota molka. Med kovinskimi nagrobnimi predmeti najbolj štejejo taki iz bakra, medenine in aluminija.

Na pokopališčih vse pogosteje opažamo vse več nameščenih videokamer, te pa niso namenjene preprečevanju kraj, ampak le splošnemu nadzoru pokopališč. Bog se usmili velikega brata, če je slep! Prijava kraje na pokopališču priroma na policijo šele potem, ko jo najemnik groba ugotovi. Lahko že kmalu po kraji, še raje pa mnogo pozneje. Prijavitelj dlje od prijave na policijo običajno ne pride, za uveljavitev odškodninskega zahtevka bi moral predmete na grobu posebej zavarovati proti kraji pri zavarovalnici.

Da se okradeni za povrnitev škode lahko le obriše pod nosom, posredno potrjuje zgovorna izjava za javnost, ki jo je podal direktor enega od slovenskih pokopališč: »Ne nazadnje se občasne kraje bakrenih predmetov dogajajo povsod po Sloveniji in Evropi, ne samo na našem pokopališču. Kradejo kipe iz parkov, zvonove iz cerkvenih zvonikov, žlebove s cerkva...« Ne nazadnje kradejo, najbrž ste že slišali, tudi denar v bankah!

Na spletnem forumu se je potožila mati, ki je pred kratkim v prometni nesreči zgubila sina. Med enim od pogostnih obiskov je »na lastne oči videla, da je nekdo v temnih oblačilih s sinovega groba ukradel solarno svečo«. Spletni razpravljalci ji niso znali svetovati nič uporabnega, le kar počez so stokali, češ da tako pač je: »Rože v vazah, posajene rože, sveče, kakršne koli okraske... pri nas odnesejo vse.« Besede se ujemajo z malo prej navedenim pokopališkim direktorjem, izpričujejo pa popolno nemoč žrtev pred storilci. Sprijaznjenje z nemočjo pred tatovi je že splošno bolezensko stanje v vseh sferah slovenske družbe. Pokopališko tatinstvo je le kamenček v velikanskem mozaiku.

Plenijo tudi romske

Iz splošnega ugotavljanja smo pokukali v konkretno stanje na enem izmed pokopališč, na Mestno pokopališče Resje, kjer Grosupeljčani pokopavajo svoje pokojne od leta 1965. Prej so jih okrog cerkve sv. Mihaela na manjšem razglednem griču sredi mesta.

Vzdrževalec Anton Adamič je potrdil, da zmikavti tudi tu kradejo predvsem vsakršne kovinske nagrobne pridatke.

Tako so Avguštinu Burgerju že dvakrat ukradli vazo, prejšnji ponedeljek še lanterno. Čeprav že devet let in pol prihaja na ženin grob redno vsak dan, tatu ni ujel pri delu in zato tudi ne more nič reči, kdo je bil.

Med temi, ki redno obiskujejo grobove svojcev, je tudi Vida Škerjanec. Vsakič se ustavi pri dveh: »Lani in predlanskim so dvakrat ukradli na enem in prav tako dvakrat tudi na drugem grobu. Dvakrat bakreno vazo in dvakrat bakreno luč. Slednjo sem pozneje dobila na policiji. Tatu je nekdo videl, ko je metal plen čez živo mejo, in je poklical policijo. Tat je zbežal v tolikšni naglici, da je torbo z nakradenimi predmeti kar izpustil.«

Zaradi slabe izkušnje je dala Vida namesto ukradene vaze iz zlitine novo narediti iz kamna, ki pa v sredi skriva vložek za vodo: »V bakreni posodi se cvetje mnogo dlje obdrži sveže kot v plastični.« Res pa je, da tatovi to vedo, in preverjajo tudi vložke, tako da je vprašanje, kdaj bodo pljunili še tega.

In da si ne bi na ustaljenih predsodkih ustvarjali krivih iluzij – plenijo tudi romske grobove. Pri čemer je treba poudariti, da so v skrbi za grobove svojih rajnih Romi zelo skrbni. Prav ko stopamo mimo enega od takih grobov, da je romski, prepoznamo po značilnem priimku Hudorovac, nam pogled zastane ob dveh luknjah v marmorni plošči. Zevata tam, kjer sta prvotno stali kovinski cvetlični vazi.