Policista za tragedijo na Čopovi »nista kriva«, tožilstvo: »Nastala je nepopravljiva poškodba možganov«

V okviru predobravnavnega naroka v kazenski zadevi zoper šesterico policistov Jana Dovnika, Tomija Brdnika, Tomaža Podobnika, Marka Goleša, Maje Vojsk in Nike Marčič sta se o krivdi včeraj izrekla še Dovnik in Brdnik. Oba sta krivdo zanikala. In sicer prvi očitek tožilstva, da je med odmevno policijsko intervencijo na Čopovi ulici v središču Ljubljane 8. decembra 2024 iz malomarnosti povzročil smrt Arminu Đutoviću. Drugi pa, da je med to intervencijo storil kaznivo dejanje opustitve pomoči Arminu. Policisti Podobnik, Goleš, Vojskova in Marčičeva so krivdo za opustitev pomoči zanikali že septembra.  

Po prepričanju tožilke Mojce Gruden naj bi Dovnik strokovni prijem davljenja od zadaj izvajal v nasprotju s pravilno izvedbo tega davljenja, »kjer se pritiska zgolj na vratne arterije in ne na grlo«. Tako je, kot trdi tožilstvo, prišlo do stiska vratnih ven, kar je onemogočilo odtok krvi iz predela glave, »zaradi česar je prišlo do zapore dihalnih poti«. V neposredni bližini so bili še soobtoženi policisti, ki pa očeta šestih otrok naj ne bi obrnili na bok ali hrbet ter preverili njegovega dihanja. In ker ni dihal, takoj začeli postopka oživljanja. »Zaradi prepoznega začetka postopka oživljanja je bil Armin Đutović najmanj štiri minute v srčnem zastoju, zato je nastala nepopravljiva poškodba možganov, ki ob pravočasni prvi pomoči ne bi nastala,« zatrjuje tožilstvo. Podobnik je, spomnimo, iz sodnega spisa želel izločiti videoposnetke, ki so nastali s pomočjo t. i. bodycama (majhne kamere, ki jih na sebi nosijo policisti in z njimi snemajo dogajanje med intervencijo). To kamero je tistega dne na sebi nosil policist Brdnik. Podobnikov zagovornik Tomaž Pulko je že septembra pojasnil, da njegov klient s snemanjem policista Brdnika ni bil seznanjen. »Zaradi navedenega obramba meni, da je bilo s snemanjem poseženo v njegove človekove pravice,« je poudaril. Včeraj pa je šel še korak dlje z zahtevo po izločitvi razpravljajočega sodnika Mihe Šubara. In to zato, ker je, še preden je imela obramba sploh možnost podati predlog za izločitev dokazov, pooblaščencu oškodovancev Jaku Pengovu dovolil vpogled v kazenski spis. Dokazi pa so se nato znašli v medijih.

»Gre za nepovratno situacijo in ni jasno, kaj se bo zgodilo, če bi bilo sporne posnetke treba izločiti iz sodnega spisa. Tudi morebitne priče, torej oškodovanci, so bili s temi posnetki seznanjeni in so jih javno celo komentirali. Med drugim tudi za nacionalno televizijo,« je poudaril. Sodnik ga je opozoril, da je šel s svojim predlogom »predaleč«, saj da je bil podan »z očitnim namenom zavlačevanja postopka«. Spomnil ga je, da je v primeru kaznivega dejanja opustitve pomoči zastaralni rok šest let in da je tako sodišču za odločitev ostalo le še štiri leta. Pengov je nato odgovoril, da je treba takšno zahtevo »nemudoma zavreči«, odvetniku Pulku pa očital, da »meni, da javnost s to zadeve ne sme biti podrobno seznanjena, čeprav se tu obravnavajo dejanja, za katera obstaja nevarnost, da se še kdaj ponovijo s strani drugih subjektov«.