Pravi, da je denarnico vzela pomotoma. A so videoposnetki razkrili resnico

Da je kradla le pomotoma, je poskušala obtoženka prepričati Okrožno sodišče v Novem mestu, ko se je morala tam soočiti z očitki tožilstva o veliki tatvini. To ji lani ni verjelo in jo je spoznalo za krivo ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora. A ji za zapahe ženskega zapora na Igu torej ne bo treba, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki 211 evrov.

Obramba se je pritožila na Višje sodišče v Ljubljani in predlagala, da to sodbo razveljavi oziroma obtoženko kar samo oprosti obtožbe, vendar pri tem ni bila uspešna in sodba je postala pravnomočna. Vendar je vztrajala pri svojih argumentih in vložila še zahtevo za varstvo zakonitost, s katero so se vrhovni sodniki ukvarjali pred kratkim.

Oškodovanki mora povrniti ukradeno ali pa gre v zapor. FOTO: Dragana991/Getty Images

Obramba je poudarila, da se sodba namreč opira na dokaz, na katerega se menda ne bi smela, in sicer na izjavo, ki jo je obtoženka dala policiji brez prisotnosti zagovornika. Ta, je kasneje ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, pa se je razlikuje od tega, kar je kasneje povedala na sodišču v pisnem zagovoru. Takrat je dejala, da je denarnico z blagajniškega pulta pobrala avtomatsko, ne da bi sploh zaznala, da je vzela tujo denarnico, ker je opazovala oškodovanko, ki je kupila večjo količino mleka. Ko je prišla domov, so stvari iz nakupovalne vrečke zložili njeni domači, nihče pa ji ni omenil, da bi bila v vrečki kakšna tuja denarnica. Zato o tem ne ve nič, ne more pa izključiti možnosti, da je to denarnico vzel kdo od njenih domačih, je dejala.

Spraševanje ji gre na živce

Sodišče je zapisalo, da ne more zanemariti, da se tak zagovor razlikuje od izjave na policiji, kjer je bila sicer pravilno poučena o svojih pravicah. Tam je sicer prav tako dejala, da je denarnico s trgovinskega pulta vzela pomotoma, a nato dodala, da je pogledala v vrečko, se tega prestrašila ter zato denarnico vrgla v kanto za smeti. Na vprašanje, zakaj ni odnesla denarnice nazaj v trgovino, je dejala, da se je ustrašila, da ne bo kaj narobe. A je policista zanimalo tudi, zakaj že njegovemu kolegu ob prijetju ni povedala, kje je denarnica. Na to pa je odgovorila, da tega ni hotela povedati, »ker ji gre spraševanje na živce«.

Kot so poudarili že višji sodniki, se sodba ni oprla na to izjavo. Sodišče je namreč poudarilo, da nikakor ne more slediti zagovoru tatice, da je denarnico vzela pomotoma, saj je bilo s posnetka videonadzorne kamere nazorno razvidno, kako se je njen pogled ustavil na denarnici oškodovanke, v nadaljevanju pa je spremljala vsak gib oškodovanke in izkoristila trenutek njene nepazljivosti. Sodišče je dokazno oceno o krivdi napravilo tudi na podlagi izpovedb oškodovanke in policista.

Čeprav se sodba res ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika, pa v teh primerih ne gre za nedovoljene dokaze, je še poudarilo sodišče. Dokazna vrednost takšne izjave je po pojasnilih vrhovnih sodnikov omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti izjav obtoženih, tudi zagovora. Ob vseh ostalih dokazih, predvsem videoposnetkih, je sodišče torej sklenilo, da obtoženka laže.

Glede na vse so vrhovni sodniki zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnili.