Tudi zaradi televizijske serije o Metodu Trobcu je bilo letos veliko govora o tem – poleg Silva Pluta – najbolj razvpitem slovenskem serijskem morilcu. Če bi bil Trobec še živ, bi imel v začetku junija 78. rojstni dan, a danes mineva okroglih 20 let, odkar ga ni več. O njegovih zločinih je bilo prikazano, povedano in zapisano vse, le malokdo pa se spominja, kako je v brezdelju preživljal zaporniške dneve in noči, kakšni so bili njegovi zadnji dnevi, kako je odšel v smrt in kako bizaren je bil njegov pogreb.
Rjuha okoli vratu
Trobec je na svoji domačiji v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu med letoma 1976 in 1979 ubil in v krušni peči zažgal (najmanj) pet žensk. Njegovi zločini so prišli na plan leta 1979, ko je okradel in pretepel nemškega turista. Zaradi umorov je bil leta 1980 na sodišču v Ljubljani obsojen na smrtno kazen, ki so jo nato pristojni spremenili v 20-letno ječo. Toda tudi v zaporu si je nakopal nekaj grehov, si nabiral nove zaporne kazni, in če bi jih odslužil v celoti, bi luč svobode uzrl šele leta 2015.
Kazen je prestajal v sedem kvadratnih metrov veliki samici zapora na Dobu, leta pa so mu minevala v poležavanju, neumornem pisanju pritožb in prošenj za pomilostitev ter edinem razgledu – skozi okno celice. Za zapahi prijateljev ni imel, zaporniki so ga celo sovražili, ker je poskušal umoriti tudi dva od njih. Le redkokdaj je bil na sprehodu s sojetniki iz posebej varovanega oddelka. Pa še takrat so se mu izogibali. A tudi on jih ni maral. Preklinjal jih je skozi zarešetkano okno samice v prvem nadstropju in nanje zlival kavno usedlino. Še najslabše so jo odnesli tisti, ki jih je zadel s svojim urinom in celo blatom.
Krušna peč, v kateri je zgorelo (najmanj) pet žensk.
Obiski sestre dvojčice Cirile in ostarele matere Marije so bili redki. Nekega marčevskega dne leta 2006 pa ga je Cirila obvestila, da je mati umrla. Ob tej novici vsaj navzven ni pokazal nobenih čustev, niti poskušal ni zaprositi uprave zapora, ali bi ga odpeljali v Kranj na pogreb. Toda vse se mu je začelo kopičiti; doletela ga je namreč tudi vest, da boleha za hudo obliko raka na prostati. Zadnji laboratorijski izvidi so bili sicer bp, nam je povedal tedanji direktor zapora Jože Podržaj, toda kaj, ko so bili stari že več kot tri mesece, za vnovično kontrolo pa ni hotel niti slišati.
In kako so torej minevale Trobčeve zadnje ure na prvem, posebej varovanem oddelku zapora na Dobu, ter kako je odšel v smrt? 29. maja 2006 je ob 23. uri ošvrknil paznika, ki ga je prišel preverit, ter izgovoril lahko noč. Vzel je predpisane mu tablete, a ni se preoblekel v pižamo, pa tudi poslovilnega pisma ni sestavljal.
Kot so ob obisku celice 41 izvedeli kronisti, je sredi noči pred vrata zrinil težko omaro in nanjo položil odejo. Zagotovo ne zato, da ne bi mogel nihče vdreti, saj se vrata odpirajo navzven, ampak najverjetneje zato, da bi z odejo pokril kukalo, skozi katero bi lahko pazniki videli, kaj namerava. Nato je pristavil kuhalnik in vodo, si morda skuhal čaj in ga popil ter skodelico zalučal v steno, da se je razbila na koščke. Stopil je do straniščne školjke in jo odtrgal. Tam, kjer je bila prej školjka, se je znašel stol. S postelje je potegnil rjuho, si en konec ovil okrog vratu ter zategnil zanko. Stopil je na stol in drugi konec rjuhe ovil okrog ventila ob straniščnem kotličku. Zanihal je, da se je stol prevrnil. In obvisel.
Celica, v kateri se je obesil. Foto: Blaž Samec
Trobca sprejeli, Pluta pa ne
Če so krajani Šentruperta leta 2006 godrnjajoče še sprejeli, da bo na njihovem pokopališču počival Metod Trobec, pa so se leto pozneje odločno uprli, da bi v ta grob zagrebli še enega serijskega morilca, Silva Pluta, ki se je na Povšetovi prenajedel uspaval. Tega so zato kljub glasnemu nasprotovanju Ljubljančanov zakopali na neznanem kraju na Žalah. Skrivaj so skopali luknjo, vanjo položili žaro in jo prekrili s travo; Plut torej groba nima. Trobec pa v šentrupertskem ni sam. Tam so že leta pred njim pokopali nekega Makedonca in Hrvata Alijaza Pamića, ki je prav tako storil samomor na Dobu. In v ta grob so pred nekaj leti položili tudi požigalca gradu Smlednik in Plutovega pajdaša Zorana Mezgo, ki je naravne smrti umrl med prestajanjem kazni.
Zjutraj so pazniki opravljali običajni jutranji ritual. Trkali so na vrata celic, jih odklepali, zaželeli zapornikom dobro jutro, z njimi je bil tudi eden od obsojencev, ki je delil zajtrk. Trkanju na številko 41 se nekaj minut po šesti uri ni odzval nihče in tudi skozi kukalo se ni videlo ničesar. Zaškrtal je ključ in paznikov pogled se je najprej prikoval na omaro pred vrati, tik ob njej pa je na levi strani visel Trobec. Mrtev.
Pogreb s častno stražo
Tridesetega maja 2006 okrog osme ure so njegovo truplo odpeljali na ljubljanski inštitut za sodno medicino, kjer so opravili obdukcijo. Pristojni pa so se že mrzlično ukvarjali z vprašanjem, kaj storiti z njim, kje ga pokopati. Zagotovo so njegovo sestro povprašali, ali ga je pripravljena sprejeti ter zakopati poleg matere. Ker je bil odgovor nikalen, je bila edina možnost, da bo na državne stroške za vselej počival na pokopališču v Šentrupertu, saj je ta najbližje zaporu. V grobu brez imena in priimka. In to se je kljub nasprotovanju krajanov tudi zgodilo.
Metod Trobec
Že ko so delavci pogrebne službe Novak 1. junija zjutraj kopali jamo, so se namreč nekateri zmrdovali: »Kaj nam je treba Trobca tukaj?« Kot so nam povedali pogrebniki, bo vse skupaj minilo brez ceremonij. Le pokop in vsega bo konec. Ko so šentrupertski zvonovi klicali k poldnevu, pa je sledilo presenečenje. Pripeljali so krsto, iz mrliške vežice pa je prikorakal možakar z državno zastavo in žalnim trakom. Da je domačin Jože, se nam je predstavil, in da v krajevni skupnosti pomaga okrog pogrebov. Ko smo ga pobarali, čemu zastava, če pogreba ne bo, je odvrnil: »Nič ne vem, pred dobro uro me je poklicala tajnica krajevne skupnosti, naj pridem po ključe vežice, da bom na pogrebu nosil zastavo. Menda je naš župnik rekel, da bo tudi on prišel in da se bo poslovil od mrliča. Vem, da bodo pokopali Trobca ...«
Bili smo na Trobčevem pogrebu. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Dolžnost krščanske ljubezni je pokopati človeka, kot je treba.
Od Novakovih smo nato izvedeli, da je domači duhovnik nekoliko prej res zaprosil, ali lahko opravi obred slovesa. Krsto so naložili na mrliški voziček in jo postavili pred vežico, iz katere je zatem v duhovniški opravi prišel šentrupertski župnik Mirko Simončič. Jezno je ošvrknil novinarja in fotoreporterja Slovenskih novic ter zagodrnjal, da nimamo kaj početi na pokopališču. Nejevoljno je dodal, da je dolžnost naše krščanske ljubezni pokopati človeka, kot je treba, da je pokojniku že pred dvema mesecema umrla mati, ter izrekel še nekaj drugih neravno prijaznih besed, utihnil pa šele ob naši opazki, naj on opravi svoje delo, mi bomo pa svoje.
Scena je bila naravnost bizarna. Ob krsti so se štirje v svečane uniforme oblečeni pogrebniki postavili v častno stražo, ob njej sta bila le še župnik in zastavonoša. Nikjer nobenega pogrebca, le dve domačinki sta si na drugem koncu navidezno dali opravka z grobovi svojcev.
Na prvo obletnico smrti so neznanci obiskali grob, na njem prižigali sveče in nanj položili Trobčevo fotografijo. Zapisali so, da so člani Društva sv. Metoda Trobca, ki so prišli zato, da bi počastili obletnico smrti svojega mesije. Foto: Jure Gorjanec
Sledila sta molitev in blagoslov mrtvega telesa, župnik pa je zaprosil boga, ki odpušča grehe, naj jih odpusti tudi temu grešniku, ter pozval: »Prosimo za rajnega brata Metoda.« Krsto so nato ob njegovi molitvi odpeljali do groba s prazno spominsko ploščo in Metoda Trobca zakopali. Ležal je v najcenejši krsti, kar jih je premogla pogrebna služba, oblečen pa je bil v tista oblačila, v katerih so ga mrtvega odpeljali z Doba. Zakopan je torej v trenirki in majici s kratkimi rokavi, v katerih se je obesil.
Plut počiva na ljubljanskih Žalah. FOTO: DEJAN JAVORNIK
