Pred smrtjo napisal,
 kdo bi ga lahko ubil

MARIBOR – Dvajset let je preteklo od še vedno skrivnostnega umora v Rošpohu. Zgodilo se je 5. septembra 1995, ko je pod streli neznanca ali neznancev padel 50-letni Mariborčan Aleksander Pirc. Smrt ga je doletela v trenutku, ko se je odpravljal iz počitniške hiše proti domu. Pirca so mrtvega našli sosedje šele po dveh dneh, kar kaže tudi na to, da se njegova odsotnost niti njegovim domačim ni zdela sumljiva. Pogrešili so ga šele v službi, ker se ni oglasil na delo.

Ob tragični obletnici smo na PU Maribor naslovili vprašanje, ali je skrivnostna smrt pozabljena oziroma ali se z zločinom nemara še kdo ukvarja. Prejeli smo klasično dolgočasen uraden odgovor, da v preiskavi smrti Aleksandra Pirca ni novih dejstev, da pa preiskava še teče in policisti ter kriminalisti o tem še vedno zbirajo obvestila.

Tisti, ki še vedno upajo, da bo Pirčeva smrt kdaj pojasnjena, si torej lahko oddahnejo, zato pa si storilec ali storilci, vsaj po naših neuradnih informacijah, nikakor ne morejo privoščiti mirnega spanca; izvedeli smo namreč, da se bodo kriminalisti primera znova lotili temeljito, kar naj bi pomenilo, da se bodo vrnili na začetek, v leto 1995, in podrobno analizirali vsa dejstva, okoliščine, spet bodo preverili pridobljene informacije in izjave vseh, ki bi bili lahko tako ali drugače vpleteni.

Zaradi časovne oddaljenosti sicer obstaja velika verjetnost, da je šlo marsikaj že v pozabo, preiskovalci pa bodo skrbno pretehtali, ali niso tudi oni morda prezrli kakšne pomembne podrobnosti.

O umoru v Rošpohu pred dvajsetimi leti pa za zdaj lahko ponovimo le prav toliko staro obljubo policije, da preiskava ne bo končana, dokler primeru ne pridejo do dna. O tem, kako daleč so se dokopali z zbiranjem obvestil, je znano, da obstaja določeni krog možnih osumljencev, za končanje zadeve pa bi bilo seveda dobrodošlo, če bi se po kakšnem čudežu ali naključju pojavilo morilsko orožje, ki ga na kraju zločina sicer niso našli.

Umor

Bil je torek, 5. septembra 1995. Aleksander Pirc je pri svojem vikendu v Rošpohu, v kraju, ki mu pravijo Morski jarek, zbijal zabojnik za kompost. S sosedi, ki so se pozneje spominjali, da je vse popoldne žagal in sestavljal deske, je tudi na kratko poklepetal.

Pozneje, ko so po najdbi trupla sestavljali dogajanje usodnega dne, so ugotovili, da je nekaj sosedov pozno popoldne oziroma zvečer slišalo nekakšno pokanje, verjetno streljanje, vendar so to pripisovali lovcem.

Naslednjega dne je eden od sosedov videl Pirčev osebni avtomobil škoda, kar tudi ni vzbujalo pozornosti. Vozilo je stalo na poti pred počitniško hišo. Minil je še en dan, avto pa je še vedno stal tam. Tedaj je sosed le stopil bližje in presenečen opazil, da so ključi pripravljeni za zagon motorja. Vozilo je bilo odklenjeno, nedaleč stran pa je negiben ležal Aleksander Pirc. Na prvi pogled se je zdelo, da je morda omagal zaradi slabosti, a kaj hitro je bilo jasno, da je moški mrtev.

Policija se je lotila preiskave. Aleksander Pirc je bil ustreljen, zadelo ga je več strelov v telo, na truplu so se že kazala znamenja posmrtnih sprememb, na podlagi tega so ugotovili, da se je umor zgodil že dan ali dva prej.

Ko je dogodek prišel v javnost, so se razširile govorice, da so usodnega večera poleg strelov slišali tudi ženske krike. Marsikdo se je spraševal, zakaj vendar nihče ni stopil bližje in preveril, kaj se dogaja, vendar je odgovor na dlani: ljudje so pač menili, da gre za zasebno zadevo, in se niso hoteli vpletati. Tudi zato, ker Aleksander Pirc ni ravno slovel po prijaznosti. Kar pa ne pomeni, da ni sklepal veliko poznanstev z različnimi ljudmi, je pa bilo vsem znano, da se je prej ali slej skoraj z vsakomer sprl. Včasih zaradi povsem banalnih zadev, denimo zato, ker se je po njegovi parceli sprehajal pes, ki je preglasno lajal.

Sumljivo vozilo

Preiskovalci so na kraju umora zbrali vse podatke. Glede na položaj avtomobila in ključev, pripravljenih za zagon motorja, so ugotovili, da se je Pirc očitno odpravljal domov. Vozilo je pripeljal do izvoza, nato pa izstopil, da bi zaprl vrata ograje. Pirc je bil zelo natančen, slovel je tudi po tem, da je nenehno oprezal okoli sebe in skrbno zaklepal vsa vrata; kot bi imel preganjavico pred morebitnimi nepridipravi. Nekateri so ugibali, da je imel morda slabo vest zaradi mnogo sporov z znanci. In ne le to, tudi v družini – imel je ženo in dva otroka – naj bi bilo mnogo nesoglasij. A družina naj bi bila bolj zaprta vase, zato navzven tega ni bilo opaziti.

Pirca je torej tik pred odhodom domov presenetil neznanec (ali morda res neznanka?). Usodni streli so bili dobro merjeni, kot bi šlo za hladnokrvnega storilca. Domnevajo, da je nekje v bližini čakal na žrtev. S kraja dejanja se je neopažen umaknil, pozneje je prišlo na dan, da so tistega dne in tudi dneve pred dogodkom v bližini videli sumljivo vozilo. Govorili so celo, da naj ne bi bila skrivnost, kdo je njegov lastnik. Na policiji tega podatka doslej niso komentirali.

Prav tako ni znano, kakšne sledi so našli na kraju umora. Orožja, najverjetneje pištole, zagotovo ne, morda pa vsaj kakšen tulec izstreljenega naboja. Obstaja le namig, da policija ima nekaj sledi, ki jih bo, če odkrijejo orožje, lahko uporabila za primerjavo.

Roparski
 napad izključen

Kot motiv za umor so lahko takoj izključili roparski napad, kajti pokojni je imel pri sebi ves denar in tudi iz hiše ni nič izginilo. Kriminalisti so med zbiranjem podatkov v okolju, v katerem je Pirc delal in živel, dobili nekaj informacij, denimo, o njegovi domnevni agresivni naravi in celo o teroriziranju družine.

V času, ko se je zgodil zločin, je bil Aleksander Pirc zaposlen v mariborskem Tamu. Zaradi reorganizacije naj bi ga prestavili na drugo delovno mesto, zaradi česar naj bi bil globoko prizadet, to pa naj bi se odražalo tudi na njegovem vedenju.

Kakor koli, ker se Pirc ni oglasil v službi, so o tem obvestili njegovo ženo, ta pa ni bila preveč presenečena ob novici, da njenega moža pogrešajo. Šele dan ali dva zatem je njegovo izginotje prijavila na policiji. Niti po najdbi trupla v družini niso zaznali pretiranega vznemirjenja ali presenečenja.

Po zločinu v Rošpohu sta v okolici zavladala strah in nelagodje, nekateri vikendaški sosedje so celo razmišljali o prodaji hiš, sčasoma pa se je vse umirilo. Znebili so se strahu, kajti vse je kazalo na to, da septembra 1995 tam ni moril naključni storilec, temveč nekdo, ki je prišel obračunat s Pircem.

Ljudje, ki malce bolj poznajo okoliščine dogajanja v zvezi s tragično usodo Aleksandra Pirca, vedo, da je bil ta konfliktna oseba, ki naj bi zaradi prepirov živel v nenehnem strahu pred morebitnimi maščevalci. To so odkrili kriminalisti, ko so našli nekakšen dnevnik z imeni vsaj dvajsetih oseb, ki naj bi po Pirčevem mnenju ogrožale njegovo življenje. Seznam je sestavil Aleksander Pirc sam in ga skrbno dopolnjeval, kar dokazuje, da je bil res obremenjen z občutkom preganjanja.

Imena s seznama doslej očitno niso dala odgovora na dogodek v Rošpohu. Primer je še vedno trd oreh za preiskovalce, ki naj bi se v kratkem znova spopadli s skrivnostjo Pirčevega umora. Dejstvo je, da obstaja kar nekaj indicev, ki morda vodijo v pravo smer – v razkritje storilca ali storilcev.