Pri prostitutkah pustil 25.000 evrov

LJUBLJANA – Kako se je Jože G. zabaval dva meseca, ko je bil od novembra 2010 stalna stranka nočnega lokala Cabaret na Turjaku? »Dobro.« S kom se je dogovarjal za spolne odnose? »S tisto, ki mi je bila všeč.« Katera pa mu je bila najbolj všeč? »Bil sem s tremi ali štirimi, najpogosteje z Aljono.« Dovolj ga je očarala, da si je zapomnil njeno ime, tudi »Vesna, potem sta bili še ena in še ena, a sem že pozabil. Bila je Manda, ki smo jo klicali Mandarina, Julija, Sandra ... Gotove so delale bolj malo, gotove pa so bile kar zasedene.«

Sužnje
 najstarejše obrti

Ta 64-letni Dolenjec je ena od kronskih prič tožilstva. Zaradi njegovega nerganja so kriminalisti krenili v akcijo, specializirani tožilci pa na zatožno klop posadili skupino obtožencev, ki jih preganjajo, da so kot člani hudodelske združbe zagrešili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi.

Seks za plačilo naj se ne bi dogajal le v Cabaretu, tudi v Boleru v Trebnjem in Antoniu v Komnu. Sodijo lastniku Antonia in Bolera, Milan Zupančič naj bi organiziral ter vodil posel. Darko Vukomanović naj bi urejal prihod tujk v Slovenijo, za njih pridobival dovoljenje za bivanje ter za delo barskih plesalk, nadziral in vodil pa delo ter prostituiranje v Antoniu. V Cabaretu naj bi bil za to odgovoren Zlatko Galijašević, v Boleru pa nedvomno Marko Plajnšek, saj je na predobravnavnem naroku krivdo priznal in jo odnesel s tremi leti pogojnega zapora. Sodijo še Jasni Vukmir, ona naj bi skrbela za združbine finančno-računovodske posle.

Zupančič si je – tako obtožba – s protizakonitimi posli nagrabil ogromno denarja, »z naslova spolnih odnosov v višini 1,36 milijona evrov, z naslova vračanja neto plač z dodatkom na prehrano v znesku 437.225 evrov, z naslova nedoseganja norme konzumacije pijač v višini 169.200 evrov ter z naslova odškodnine za letni dopust v znesku 39.200 evrov«.

Barske plesalke, po prepričanju tožilstva pa na zahtevo šefov tudi prodajalke svojih teles, so v lokale prispele z vseh vetrov, denimo Ukrajine, Moldavije, Češke in celo Dominikanske republike. Med zasliševanji na procesu povečini sicer trdijo, da ni res, da bi jih šefi silili, naj gredo s strankami v posteljo. Organi pregona pa so mnenja, da se le sprenevedajo.

In naj prelestne mladenke zanikajo ali ne, tožilstvo je prepričano, da so bile prave sužnje. Obtoženci so gostom zaračunavali seks z njimi, same so morale plačevati za nastanitve v sobah, za čiščenje lokalov ter plačevati kazni za nekakšne prekrške. Ta jih je denimo doletela, če niso dosegle norme v lady drinkih (od 160 do 180 pijač na mesec, denar za njih so morale kajpak zvleči iz denarnic gostov), na voljo so morale biti šest do deset nočnih ur, če je bila potreba, tudi po ves dan.

Zbirale so
pike ali točke

Jože G. je bil torej tisti, ki se je o dogajanju v Cabaretu razgovoril policistom. »Toda moj namen ni bil blatenje, za celotno zgodbo sem celo izvedel iz časopisov. Galijaševiću sem posodil denar, in če bi mi ga vrnil, namesto da so me začeli izsiljevati, ne bi šel na policijo. Priznam pa: Hodil sem v ta nočni klub!«

Dva meseca, potem mu je bojda zmanjkovalo denarja. »Hodil sem s prijatelji, tudi po trikrat na teden smo bili tam. Kdo so, ne bom izdajal, če se sami nočejo izpostaviti. Saj veste, eden se je ravno drugič poročil, ima otroke...«

V Cabaretu je »Galijašević, ki je bil kao šef, zaračunaval za spolne odnose z dekleti. Delovni čas je bil med četrto popoldne in peto zjutraj. Preden sem dekle popeljal v sobo, sem plačal njemu. V startu je bilo zelo drago, celo do 300 evrov, ko smo se spoznali malce bolj, je bilo ceneje, tudi le 100 evrov. Če sem peljal dekle k sebi domov, je v začetku stalo 500 evrov, pozneje pa je bilo zame ceneje,« je razložil Jože okrožni kazenski sodnici Katarini Turk Lukan. Dobesedno z vsakim izgovorjenim stavkom je razburjal tiste na zatožni klopi. Malce jih je denimo pomiril le, ko so iz njega izsilili stavek, da tisto, kar je v lokalu plačeval za vožnjo dekleta k sebi domov, ni bilo nujno plačilo za seks, ampak za spremstvo in družbo v dolgih zimskih večerih, večji del zahtevanega denarja pa je mladenkam tako dajal na roke.

Da je kateri od prelestnih mladenk sploh smel pogledati pod kiklo in seči podnjo, je moral kajpak velikodušno naročati pijačo. »Saj če tega nisi storil, nisi mogel koristiti spolnih odnosov in si obstal pri šanku. A so te prišle nagovarjat in si hitro spremenil mnenje.«

Pile pa so rade, se spominja. »Tudi po tri šampanjce. Zakaj pa ne, če so si zaželele. Toda steklenica je stala 145 evrov. Tri pijače si moral plačati, če si hotel s katero v sobo. In če one niso dosegle pik ali točk ali kako se že temu reče, so morale res doplačevati, tako so nam potožile.«

Denar na Dolenjčevem računu je hitro skopnel, Jože pomaha z bančnimi izpiski. Koliko sploh je pustil v Cabaretu? Tako čez palec nekaj tisočakov na teden, v dveh mesecih gotovo okrog 25.000 evrov.

Ali ni res, da ga je tedaj celo Galijašević opozoril, da preveč zapravlja? »Menda mi je res nekaj omenil,« se spomni Jože. »Jaz pa sem odvrnil, da vsak živi zase in odgovarja za svoje premoženje.«