Prišel po recept, pa ga je zaštihal

LJUBLJANA – Da mu zaradi napada pripada odškodnina, ni dvoma. Ampak ta mora biti pravična, tam okoli 10.000 evrov, ne pa 100.000. Tako je po koncu pravdanja na ljubljanskem okrožnem sodišču povedal Igor Pišek, pooblaščenec Klemna Kopača, ki je 7. avgusta 2012 v zdravstvenem domu na ljubljanski Metelkovi najprej med rebra zabodel Saška Adlešiča, nato pa ga še porezal po vratu.

Ubiti me je hotel!

Adlešič zaradi prestanih duševnih bolečin in poškodb od Kopača zahteva natančno 110.600 evrov. Koliko od tega zneska mu bo uspelo iztožiti, bo znano v mesecu dni, ko bo sodnica Barbara Fajdiga Jadek predvidoma spisala sodbo. Zakaj ga je Kopač, s katerim se po Adlešičevih besedah poznata le na videz, napadel, ko je na Metelkovo prišel po metadon, tožnik še danes ne ve: »Ne vem, zakaj je moral to narediti. Z veseljem bi ga rad vprašal.« A odgovora na to vprašanje ni dobil, saj napadalca včeraj ni bilo na sodišče. »Je na zdravljenju,« je razlog za njegov izostanek sodnici pojasnil Pišek.

Pred tem je 39-letni Adlešič na prostoru za priče še enkrat podoživljal napad v zdravstvenem domu, kamor je prišel po apaurin in na test urina. Povedal je, da se s posnetka videonazorne kamere vidi, »da me je hotel ubiti«.

Povedal je še: »Prišel sem po recept, in ko sem čakal na zdravila, sem v hrbet dobil sunek. Obrnil sem se in videl, da me je Kopač zaštihal. Bil sem ves krvav in se hotel braniti z rokami.« Zaradi izgube moči je nato padel na tla, vendar napadalec ni odnehal, še ga je porezal po vratu. Sreča v nesreči je bila, da se je vse dogajalo v zdravstvenem domu, zdravstveno osebje je bilo pri roki. Reševalna akcija je stekla zelo hitro.

Sreča, da je imel topi nož

Adlešič se spominja besed policista, češ da bi se lahko tragično končalo, če Kopač v roki ne bi držal topega noža. »Srečo sem imel, da je imel topi nož. Spomnim se, da sem to trikrat slišal: od policista, v reševalnem vozilu in še od zdravnika,« pripoveduje Saško in nadaljuje, kako so bili zaradi njegovih poškodb, kri mu je že zalivala pljuča, »zdravniki čisto zbegani«. Eden izmed njih je vzel veliko plastično cev, ki jo je »brez narkoze zabodel mimo reber« in tako opravil operacijsko drenažo.

»Da mi je rešil življenje, je moral to narediti. Bilo je grozno. Nobenemu ne privoščim, da doživi kaj takšnega,« nadaljuje 39-letnik in dodaja, da je mislil, da bo umrl. V bolnišnici je bila tedaj, je še povedal Adlešič, na smrtni postelji njegova mama. Vendar je ni želel obiskati, da ji z novicami ne bi še poslabšal zdravja.

Na koncu se je vse dobro izteklo, čeprav še danes čuti posledice napada. Na predelu vboda in na vratu, kjer ob dotiku še vedno čuti bolečine, so vidne brazgotine, zaradi katerih poleti ne sleče majice. Poleg tega tudi ne more več dvigovati težjih predmetov, precej slabšo ima kapaciteto pljuč. »Bolj plitvo diham in delam kratke vzdihljaje,« razlaga in dodaja, da je pred napadom občasno pomagal sestrinemu možu, ki ima čistilni servis. »Zdaj tega ne morem več,« pravi in izpostavi še, da se izogiba obiskom lokalov, v katerih je več ljudi. Vseskozi namreč misli, da ga bo nekdo od zadaj napadel. Prav tako po televiziji ne more gledati nadaljevank, ki govorijo o umorih ali reševanju ponesrečencev. Pred očmi se mu takoj zavrti njegov »film«, ponoči ga pogosto tlači mora.

Kako globoka rana?

Kopač je krivdo priznal in bil štiri mesece po napadu na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojen na leto dni zapora. Kljub vsemu ga tožilstvo ni obtožilo poskusa umora, ampak le povzročitve hude telesne poškodbe, za kar je zagrožena kazen od šest mesecev do pet let zapora. 
Med drugim mu je tožilstvo očitalo, da je Adlešiča napadel s šest centimetrov dolgim rezilom in mu po ugotovitvah strokovnjakov na trupu povzročil centimeter globoko rano, ki pa je povzročila takšno krvavenje, da bi brez hitrega ukrepanja zagotovo umrl.

Adlešič se je včeraj obregnil ob te podatke in povedal, da je bila rana globlja od enega centimetra. Po njegovih besedah je morala biti globoka šest centimetrov, rezilo noža je bilo po njegovem mnenju precej daljše od šestih centimetrov.

Med sojenjem na kazenskem oddelku sodišča je ob razšiščevanju vzrokov spora obtoženi Kopač trdil, da mu je Adlešič enkrat prej grozil, da ga je usodnega dne zagledal na Metelkovi, dogodka pa ni znal opisati, »saj se je vse dogajalo zelo hitro«. Adlešič je tedaj zanikal, da bi mu kdaj grozil, nasprotno, težil je Kopač, in sicer da naj mu da denar in mu priskrbi kalašnikovko AK47; Adlešič mu je odvrnil, da mu orožja ne more priskrbeti, čeprav je bilo njegovo tedanje dekle zaposleno v vojski.