Radanu naj bi bili bolniki celo hvaležni

LJUBLJANA – »Kje je tožilka našla cehovsko solidarnost?« To je vprašanje, ki ga je Ivan Radan, nekdanji zdravnik na nevrološki kliniki v Ljubljani, med drugim obtožen štirih ubojev tamkajšnjih bolnikov, v včerajšnjih zaključnih besedah zastavil tožilki Katarini Bergant. In spomnil, da so bili prav zdravniki tisti, ki so ga ovadili in govorili proti njemu.

Zavrnil je, da je ves čas postopka spreminjal izjave. »Pohvalno je, da je tožilka priznala, da nima medicinske izobrazbe in da težko ocenjuje medicinske zadeve. Le čevlje sodi naj kopitar, kar, mimogrede ni slovenski pregovor, kot ga je očitala profesorju Kröllu (avstrijski sodni izvedenec Wolfgang Kröll, op. p.), ampak zgolj slovenska priredba rimskega filozofa Cicera.«
 

Ni bilo pritožb

»Tožilka za diskreditacijo mene ni izbirala sredstev. Predstavljala me je kot lažnivca, zasvojenca in konfliktno osebo,« je nadaljeval in še, da sta policija in tožilstvo na koncu »napihnila veliko zgodbo o serijskem morilcu«. Nad njegovim delom, kot je še povedal, se ni prav nihče pritoževal, še več, deležen je bil hvaležnosti bolnikov. Pojasnil je, da je nadzor na oddelku nevrološke intenzivne terapije pokazal »serijske kršitve helsinške deklaracije o dostojnem umiranju«.

»Zagotovo pa bi zunanji strokovni nadzor, ki sem ga poskušal priklicati 14 dni pred dogodkom s kalijem, ponudil bistveno širši vpogled v dogajanje,« je menil in nadaljeval: »Tožilka me je obtožila, da se mi ni zdelo nič sporno, če z zvišanjem odmerka morfija ob distresu bolniku ob koncu življenja povzročiš smrt. Tožilka bi se lahko med postopkom naučila, da to ni moje stališče, ampak jasno strokovno določilo, ki bi se ga morali držati vsi zdravniki.«

Zavrnil je tudi očitke tožilstva, da se ni bil sposoben nikomur opravičiti. Povedal je, da se je v zvezi z dogodkom s kalijem, s katerim je poskušal le opozoriti na razmere na oddelku, kjer naj bi sprejemali nestrokovne odločitve, javno opravičil že po televiziji: »Rad bi povedal, da mi je težko, predvsem zaradi bolnikov in njihovih družin. Prosim, da ne bi mislili, da je bilo to evtanazija. In da mi je žal, da sem bil vpleten v to zgodbo.« In zaključil, da je bolnike vedno zdravil po najboljših močeh in vedno v skladu z medicinsko etiko in doktrino.
 

Kalij ni tekel v bolnika

Že iz teh Radanovih zaključnih besed je bilo jasno, da bosta tudi njegova zagovornika, odvetnika Gorazd Fišer in Milan Krstič, vztrajala pri tem, da obtoženi ni storil niti enega od očitanih mu kaznivih dejanj. Torej poleg štirih ubojev še zlorabe uradnega položaja zaradi predpisovanja zdravil, neupravičenega slikovnega snemanja in ponarejanje listin. Glede prvih dveh bolnic, Darinke T. in Marije K., je Fišer navedel mnenja avstrijskega izvedenca Wolfganga Krölla, da pri prvi ni bilo povezave med aplikacijo morfija in smrtjo. Pri drugi pa da je obstajalo konziliarno mnenje, da se je v primeru zapletov z dihanjem ne priklaplja spet na aparate in da Radan torej take odločitve ni sprejel na lastno pest.

Niti v primeru tretjega bolnika, Antona L., ni dokazana povezava med aplikacijo propofola in smrtjo, vzrok katere je bil po mnenju izvedenca možganska krvavitev. Pacientu je bil zaradi dihalne stiske najprej odrejen morfij, nato pa propofol, ker prvi ni imel želenega učinka. Po Fišerjevih besedah pa tudi ni mogoče dokazati, da je četrti bolnik, Djuro D., umrl zaradi kalija. »Sestra ni vpisala kalija, ker ni tekel v bolnika,« je dejal Fišer.


Tako naj bi po oceni izvedenca umrl zaradi možganske odpovedi. Da je bil sprožen postopek proti Radanu, pa je po Krstičevih besedah ustrezalo UKC Ljubljana, saj so s tem preusmerili pozornost z drugih afer, kot je bila otroška srčna kirurgija.