Rok umrl po žuru za 18. rojstni dan

KOMENDA – Odkar ga je Matic Ciperle v vrtcu ugriznil v prst, sta bila z Rokom nerazdružljiva. Ne le prijatelja, tudi strastna gasilca, še več, srednješolec Rok Kern je želel postati kar poklicni. In to bi gotovo tudi postal, saj je bil rojen za poklic, ki zahteva celega človeka, ne le fizično, tudi psihično.

V Prostovoljnem gasilskem društvu (PGD) Moste so Roka že zdavnaj vzeli za svojega, ne nazadnje je na njihova vrata potrkal že pri sedmih letih. Tu je našel svojega mentorja, Matica Zupana, enega najboljših v veščini, ki se imenuje Firefighter Combat Challenge (FCC), disciplini, v kateri sta zajeti najtežji dve minuti v življenju odlično pripravljenega gasilca. »Skupaj sva preživela ničkoliko ur, tega fanta sem potegnil z ulice, saj sem v njem videl fantastičen potencial.«

Zupan je pred dnevi prišel iz Amerike, in sicer s svetovnega prvenstva, kjer so naši osvojili odlično drugo mesto. Za takšno tekmovanje je pripravljal tudi Roka. 
»Po evropskih tekmovanjih je mali že hodil z nami, v Ameriko pa bi šel, bila sva tudi tako dogovorjena, ko bi dopolnil 21 let,« je včeraj v žalnem ozračju sredi gasilskega doma pripovedoval Zupan. 
»Bil je res perspektiven, imel je takšne predispozicije, da bi lahko postal eden najboljših na svetu. Profesionalno je nastopal sicer šele drugo sezono, postavljal pa čase, kot so jih bili najboljši sposobni šele po petih letih treninga!«

Trening za FCC je silno naporen, saj zahteva celotedensko odrekanje in popolno predanost; vsaj triurni treningi iz eksplozivnosti, moči in tehnike si sledijo dan za dnem, če hoče kdo, da mu v tem uspe, kot je hotel tudi Rok, ni časa za neumnosti.

Kruta usoda

Srednješolec Rok Kern je bil marljive sorte, »lahko bi zunaj veselo lutal in ga sral, pa ni,« je nadaljeval Matic Zupan. Ob mukotrpnem treningu je vsak vikend še pridno delal kot kuhar v mehiški restavraciji v Stražišču.

»Ah,« so v tistem na robu solz sklonili glavo še vsi preostali gasilci, ki so se včeraj zbrali – v Rokov spomin. »Pa saj je šele dobro zakoračil v polnoletnost …« je nekdo izdavil skoraj šepetaje.

Res je, Rok Kern je svoj 18. rojstni dan praznoval v torek. Le dober mesec prej je v polnoletnost vstopil njegov najboljši prijatelj Matic, tisti, ki ga je v vrtcu ugriznil v prst. Pet dni prej, v četrtek, 10. novembra, so imeli v društvu redne vaje, »ko smo razrezali avto,« je dejal gasilec Slavko. »Kakšna ironija!« je vskočil Roman. Izkazalo se je namreč, da so bile to Rokove poslednje vaje, kruta usoda je hotela, da je bila njegova zadnja vaja prav simulacija prometne nesreče.

Komaj polnoleten

»Kako je bil fant zadovoljen in vesel, ko so mu ga prijatelji postavili!« In nam Matic Zupan razloži, da je pred Rokovim domačim pragom zrasel še visok mlaj, ki so ga krasile tabla z napisom 18 ter dve težki in privezani uteži, ki sta se majali in simbolizirali ure in ure, ki jih je fant preživel v fitnesu. 
Komaj polnoletni Rok je bil za svoja leta že neverjetno odrasel, pravijo, z jasno postavljenimi cilji, prizadeven je bil tudi v šoli. Življenje je znal zajemati z veliko žlico, »pa saj si je to tudi zaslužil,« je še rekel Matic Zupan. 
V noči na petek je bil Rok od 22. ure do dveh zjutraj še na požarnem dežurstvu v bližnjem Lidlovem skladišču in je šel kljub temu zjutraj še v šolo, potem pa že komajda čakal na rojstnodnevno zabavo, ki je bila v petek zvečer pri njem doma.

»Luštno so se imeli, najbolj pa je bil vesel, ker je dobil … no, tega pač ne smeš zapisati,« je stavek nenadoma prekinil Rokov življenjski učitelj. »Tako veselega ga res še nisem videl!«

»Kaj res?« je oči presenečeno razprlo še preostalih 10 gasilcev: Stane, oba Romana, Uroš, Gregor, Blaž, Rok, Gašper, Slavko in Tadej, na njihovih obrazih pa se je – prvič in zadnjič med našim pogovorom – pojavila vedrost.

Nesojeno darilo

Ker je imel Matic obiske, ni mogel priti na Rokovo zabavo. »Bom pa jaz prišel k tebi!« mu je zaklical Rok. 
»Pridi, ti kar pridi!« mu je odvrnil Matic Zupan. Ura je bila že globoko čez polnoč. Bila je že sobota. Bila je noč in deževalo je. Do Matica so imeli le kakšna dva kilometra.

Ob prihodu je Rok svojega zavetnika kot vselej močno objel. Razlagal mu je, kaj vse je zamudil, kako so se imeli fino, Matic mu je hotel podariti že pripravljeno darilo, pa si je premislil, »eh, na prvem ponedeljkovem treningu ga dobiš«! Prav danes bi se začela že pripravljati za prihodnjo FCC-sezono. In prav danes bi dobil nesojeno darilo z majico in hlačami, ki mu jih je prinesel iz Amerike.

Matica je Rok še poslednjič objel. Njegov 18-letni prijatelj Matic Ciperle je v tistem prižgal Peugeotov motor in že čez nekaj minut, policisti poročajo okoli 3.15, zaradi neprilagojene hitrosti izgubil nadzor nad vozilom, le nekaj sto metrov (na Glavarjevi cesti v Komendi, op. p.) od cilja zapeljal na bankino, pri čemer je vozilo pri priči obrnilo, da je trčilo v betonsko ograjo, nato pa ga je odbilo nazaj na vozišče, kjer je obstalo. 
»Med trčenjem v ograjo sta dve osebi, obe stari 18 let, padli iz vozila in obležali na vozišču,« so sprva poročali policisti.

Posledice so bile srhljive: Rok je na kraju nesreče umrl, Matic je dobil hude telesne poškodbe jeter in črevesja, a se bo po kakšnem mesecu zdravljenja vendarle izmazal, smo izvedeli; z 20-letnim Žanom Majcnom, neverjetno, ni bilo nič.

Sesuti prijatelji

Lahko si samo predstavljate, kako hudo je bilo prijateljem gasilcem, ki so bliskovito prihiteli na kraj nesreče in zagledali same znane obraze. Poveljnik PGD Moste Roman Koncilija je med opisovanjem zato nekajkrat zastal, hudo mu je bilo: »Med celotno intervencijo si nismo hoteli priznati, da sta bila to naša fanta, 'dajmo vse od sebe, nima veze, kdo je,' sem jih kar naprej bodril. Na žalost pa Roku ni bilo več pomoči, zato smo se osredotočili in uprli vse moči, da bi rešili vsaj Matica. 'Fantje, dveh ne smemo izgubiti!' Bilo je res težko. Celo tako, da so nam kamniški kolegi svetovali, naj zapustimo prizorišče, saj smo se drug za drugim rušili.«

Kot so se tudi ubogi starši, ki so za nesrečo izvedeli, nerazumljivo, šele ob 7.30 zjutraj. »Ko je vedela že vsa vas,« je nekdo jezno siknil.

Gasilci iz Most in Komende si potihem želijo, da bi njihov Rok do pogreba spal v njihovem gasilskem domu. Od čudežnega dečka se bodo dokončno poslovili v sredo ob 15. uri na pokopališču v Komendi. Poslovili, pozabili ga ne bodo nikoli.