Roparja zlatarja ustrelila v glavo

LJUBLJANA – Ko so ljudje v torek zjutraj stopali na jutranjo pijačo v lokal na trgcu za stavbo Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pri Stari cerkvi v Spodnji Šiški, so si močno pomeli oči, ali prav vidijo. Do vhoda v kavarnico so sicer smeli, čez trgec pa ne. Ovit je bil v policijski trak. Kaj se je zgodilo? Med pitjem kavice so pogledovali proti policistom in zlatarni Toneta Paplerja. Še včeraj je, dobrovoljen in šegav kot običajno, z njimi pil kavico – danes ga ni več.

Policisti in sosedje

Policijske uniforme so mrgolele pred zlatarno, a tudi naprej ob Celovški, mimo stare tržnice in čez Drenikovo. Pogledali so v sleherni smetnjak, grm, za hišni vogal. Kaj tako zavzeto iščejo, pač niso razlagali.

V svojem poročilu je Maja Ciperle Adlešič, tiskovna predstavnica PU Ljubljana, zapisala, da je bil njihov operativnokomunikacijski center v ponedeljek, 28. novembra, nekaj minut pred 19. uro obveščen o ropu v zlatarni na Vodnikovi cesti v Ljubljani: »Po do zdaj zbranih obvestilih naj bi kaznivo dejanje izvršila neznana moška, ki sta 59-letnega oškodovanca poškodovala tako, da je ponoči za posledicami poškodb umrl.« Če bi kdo kar koli vedel o okoliščinah kaznivega dejanja, so zaprosili, da to sporoči na telefonsko številko 113 ali anonimni telefon 080 1200.

Roparja naj bi bila mlajša moška vitke postave, oblečena v džins hlače in temni jakni. Po ropu sta zbežala proti Celovški cesti.

Zavoljo natančnosti povejmo, da je Zlatarstvo Papler v žepu med Celovško in Vodnikovo cesto in ima tudi hišni naslov na obeh: Celovška 69 c in Vodnikova 8. Ampak gre za isti vhod v pritličju.

Papler bi zlatarno zaprl ob 19. uri, napaden je bil le malo prej. Kakšna drama je potekala v lokalu, razen pobeglih roparjev ne ve nihče. Zaposleni iz sosednjih lokalov niso opazili nič sumljivega. Tudi v frizerskem salonu nasproti zlatarne ne. Razumljivo, saj imajo prav na zlatarno usmerjeno šipo – matirano.

Vsi sosedje najdejo za Toneta le prijazne besede. Tak prisrčen človek je bil, vedno dobre volje in pripravljen povedati šalo, pravijo v en glas. Neuradno smo izvedeli, da naj bi policisti na kraju umora našli pištolo. Tone Papler naj bi po prevozu v bolnišnico ponoči umrl zaradi strela v glavo, bil naj bi tudi porezan. Izvedeli smo, da sta ga roparja z malokalibrsko pištolo ustrelila naravnost v oko.

A veš za Toneta?

Milenko Katanič iz Dravelj, za prijatelje Katka, je v torek dopoldne prejel telefonski klic: »A veš za Toneta?« Kaj, je vprašal, in izvedel: »Oropali so ga!« Katanič je vzkliknil: »O, madona!« Oni naprej: »Pa ne samo to – umrl je!« Skoraj bi slušalko spustil iz rok: »Kaaaaj?«

Papler in Katanič sta prijateljevala še iz mladih let, ki sta jih oba preživljala v Šiški. Šele pozneje sta se preselila, Katanič v Dravlje, Papler v hišo v Trnovem. Prijateljevala sta pa še naprej, je povedal Katanič: »Značke izdelujem in z zlatarjem Tonetom sva malce sodelovala tudi poslovno. Začela sva z značkami za Slovenijales za njihove zaposlene v osemdesetih letih. Kadar sem potreboval zlate značke, sem jih naročil pri njem. Nazadnje pred kakšnimi štirimi leti je naredil prstane za slovenski košarkarski all stars, malce po vzoru NBA. Pa lepe škatlice je imel. Če sem kaj potreboval, je rad priskočil na pomoč. Tudi Tonetova žena Marta, zelo prijazna gospa, je delala v zlatarni. Zlasti ker je imel Tone še eno zlatarno v mestu, pri Maxiju.«

Papler se je zlatarstva izučil v Celju, tam je bila takšna šola. Potem je delal pri Tomislavu Lobodi na Wolfovi v Ljubljani. Kmalu je začel na svoje prav v tem lokalu pri Stari cerkvi. Njegova soseda sta bila s svojima gostinskima lokaloma košarkar Pavel Polanec in nogometaš Brane Oblak.

Prijatelja Tone in Katka sta večkrat šla v Tivoli igrat tenis. Družili pa so se tudi družinsko: »Šest, sedem parov nas je zahajalo na skupne izlete. Tone je bil prijeten, zabaven človek, veliko vicev je vedel. Zmeraj je našel kako priložnostno šalo. Tudi kaj dobrega je rad pojedel in popil. Vse rojstne dneve smo se vabili, prava klapa smo bili.«

Nazadnje sta se srečala prvi četrtek v novembru pri Pečnikarjevem šanku v Šentjakobu, kjer se dobiva klapa Bohinjski medvedi, katerih član je bil Tone: »Najprej je povedal vic – ah, ko bi se ga še spomnil –, spila sva vsak svoj deci, potem je šel k svoji družbi.«