Samooklicani bog Grintovca umoril pet ljudi in postal lačen

Silvo Morgan iz vasice Grintovec nad Koprom velja za enega najmnožičnejših morilcev na Slovenskem, od njegovega zločina pa je decembra minilo 45 let. Krvnik petih ljudi je menda že zdavnaj umrl, a starejši prebivalci Obale se ga še kako dobro spominjajo. Samooklicani bog Grintovca je 3. decembra 1981 v nekaj minutah umoril starše in tri sosede, in ga je, kot je dejal pozneje, po zločinu popadla lakota, vendar mu pršut ni teknil.

Hiši, v katerih sta pod udarci sekire umrli dve družini.

Za Jula Brinnerja se bo še slišalo

Morganovi in njihovi najbližji sosedje Stančičevi so bili sprti zaradi zemlje, pravdali so se zaradi ozke poti med hišama, številko 5 in številko 6, saj naj bi Morganovi branili Stančičevim prehod po služnostni poti. Ali in kaj se je med njimi dogajalo usodnega dne, ni znano. Vendar pa je 34-letni Silvo v izbruhu brezobzirnega nasilništva zvečer pograbil sekiro ter z njo doma potolkel 59-letno mater Amalijo in 69-letnega očeta Jožeta. Mati je obležala mrtva, oče pa je nekaj dni pozneje umrl v bolnišnici. Pobesneli Silvo je stekel iz hiše in pred njo naletel na 35-letnega Mirka Stančiča. Tudi njega je pokončal s sekiro, nato pa v hiši Stančičevih še njegovo 59-letno mater Emilijo in 60-letnega očeta Ivana.

Potka, ki je sprla sosede.

Morilec je potem odšel k sosedom in mirno povedal: »Doma sem vse premlatil.« Da je bil zadnje čase čuden, je po petkratnem umoru kronistom zaupal eden od njegovih znancev. Dan pred zločinom je obiskal znanca. »Bil je zmeden. Vpil je, da so mu ubili brata, čeprav ga dejansko nikoli ni imel.« Čez nekaj minut sta se spet srečala v gostilni. »Govoril je čudno in kazal nekakšen horoskop. Ni pa bil pijan in ni razgrajal.« Pristavil naj bi, da je bog Grintovca in vsega sveta ter da se bo o Julu Brinnerju (ta vzdevek je imel med domačini) še slišalo. Ter pripomnil, da mu je šlogarica v Piranu vse razložila.

Silva so odpeljali v pripor, a so ga od tam kmalu premestili v zagrebško psihiatrično bolnišnico. Tam so ga pregledali in po mnenju strokovnjakov je bolehal za kronično možgansko motnjo (prikrito epilepsijo), v trenutku napada pa naj bi bil pod vplivom epileptičnega napada, kar naj bi vplivalo na njegovo duševnost, saj je bila njegova sposobnost imeti v oblasti svojo voljo, mišljenje in ravnanje bistveno zmanjšana.

V začetku maja 1982 so ga posadili na zatožno klop koprskega temeljnega sodišča. Obtožen je bil petih umorov na grozovit način. V zagovor je sprva molčal in ni hotel odgovarjati na vprašanja, nato pa je le spregovoril. Dejal je, da je končal šest razredov osnovne šole in brez zapletov odslužil vojaški rok. Zaposlil se je pri Tomosu, kjer se je zaradi dela večkrat sprl. Spori naj bi se stopnjevali po prometni nesreči, v kateri si je poškodoval hrbtenico. Ker se po zdravljenju ni pravočasno vrnil na delo, so mu dali odpoved. Odtlej je delal na polju in redil prašiče. Nekaj stavkov je namenil tudi zemljiškemu sporu s sosedi, stvar pa se je po njegovem vse bolj kuhala do usodnega dne, o katerem pa je trdil, da se ga medlo spominja.

Krive zdravnikove tablete?

»Vztrajam, da so bile za vse krive tablete, ki mi jih je tisto jutro dal zdravnik. Doma se je potem zgodilo, vendar ne vem, kaj. Šele v Zagrebu v bolnišnici sem začel razmišljati ...« Zdravnik je sicer na pričanju dejal, da mu je predpisal običajne tablete proti vnetju sečil, tudi strokovnjaki pa so menili, da te na njegovo obnašanje niso mogle vplivati.

Morgan je povedal še, da se spominja le, kako je kako uro pred umorom blodil okoli, da je pil tableto, da mu je potem šumelo v glavi, da je slišal neke čudne glasove. Za smrt petih ljudi naj bi izvedel od preiskovalnega sodnika. Se pa je torej spominjal, da se je namenil jesti pršut, vendar mu ta ni teknil, in zdelo se mu je, da je odšel k svaku in mu povedal, da je doma vse premlatil, potem pa so ga že prijeli miličniki.

Zapuščena hiša Morganovih 20 let po zločinu Foto: Iztok Umer

Ob koncu sojenja je bila javna tožilka ostra: »Nikoli ni udaril na slepo. Tudi ni obstal pri eni žrtvi, ampak je nadaljeval z ubijanjem. Skratka, lahko njegovo obnašanje označimo kot brezobzirno dejanje, zato zahtevam primerno strogo kazen.« Obtoženčev zagovornik ji je nasprotoval, saj je bil klient v času dejanje bistveno zmanjšano prišteven in se ni zavedal, kaj počne. »Povsem slučajno je bil v trenutku zoženja zavesti doma, povsem slučajno je pomoril mater, očeta in tri sosede. Če bi bil v tistem trenutku kje drugje, bi bile žrtve morda druge osebe. Storilca bi morali prevzgojiti in poskrbeti, da bo dobil delo, ko bo prišel iz zapora,« je sklenil zagovornik in sodišču predlagal, naj mu prisodi milejšo kazen ter ga napoti na zdravljenje.

Sredi maja 1982 so mu izrekli sodbo v imenu ljudstva, še pred njo pa je Morgan znova zaprosil za besedo. Bil je kratek: »Če bi bil v normalnem stanju, ne bi ubil svojih in nobenega. Dejanje seveda obžalujem.«

Obsojen je bil na smrt, vendar pa smrtne kazni niso nikoli izvršili. Še več, v sodbo je poseglo višje sodišče in Morganu namesto smrti izreklo tedaj najvišjo možno zaporno kazen, torej 20 let. Vrhovni sodniki so kasneje potrdili odločitev višjih kolegov.

Morgan je bil nato za zapahi le do leta 1986, potem pa so ga premestili v psihiatrično bolnišnico. Leta 1995 so kazenski postopek zoper njega obnovili. Novo strokovno mnenje psihiatrov je namreč ugotovilo, da je duševni bolnik in zato ne more odgovarjati za svoja dejanja, njegov prostor pa je v ustrezni bolnišnici in ne v zaporu. Sodniki so sicer ugotovili, da ni nikakršnega dvoma, da je umoril pet ljudi, vendar je kaznivo dejanje storil zaradi začetnih znakov duševne bolezni, ki ga je onesposobila za razumsko presojo in za obvladovanje čustvenih vzgibov in posledičnih dejanj.

Zadnja sodba v tej zadevi se je glasila, da je bil Silvo Morgan v času zločinov popolnoma neprišteven, zato so mu izrekli varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja.