Sina obtožili za najstrašnejši zločin

LJUBLJANA – Da bi bil 28-letni Janez Slevec iz Preserij pri Radomljah zmožen zagrešiti tako strašen zločin, kot je očetomor, niso hoteli verjeti niti njuni najbližji, pa čeprav so se v tem kraju sredi septembra kot blisk razširile govorice o umoru oziroma uboju. »Vseeno mi je, kaj se govori po vasi, jaz vem, da je bila nesreča,« je bila odločna članica družine.

Vsem razlagal o sporu in nesreči

Toda po kazenski ovadbi je tudi sodna preiskava potekala v smeri suma storitve kaznivega dejanja uboja 49-letnega Janeza Slevca starejšega, primer pa je medtem že postal zrel tudi za obravnavanje na kazenskem oddelku okrožnega sodišča v Ljubljani, so nam potrdili na tamkajšnjem okrožnem tožilstvu. »Osmega decembra je bila vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja uboja. Predlagano je bilo tudi podaljšanje pripora,« je pojasnila vodja tožilstva Tamara Gregorčič. Slevčeva odvetnica Martina Žaucer Hrovatin iz odvetniške družbe Kozinc in partnerji pa o podrobnostih iz obtožbe noče govoriti. »Lahko povem le, da ta še ni pravnomočna, saj smo proti njej vložili ugovor,« je le dejala.

Nekdaj ugledni kmetovalec je po prepričanju organov pregona žrtev enega najstrahotnejših zločinov letošnjega leta na Slovenskem in ni umrl v gorski nesreči, kot je poskušal vse skupaj prikazati njegov sin. Janez mlajši, brezposelni diplomirani ekonomist, naj bi uboj zagrešil 14. septembra.

Z očetom sta se tistega dne okrog pol šestih zjutraj od doma odpeljala v Kamniško Bistrico ter se napotila proti Zeleniškim špicam v Kamniških Alpah. Ko sta okrog poldneva dosegla vrh, je Janez st. po telefonu poklical ženo in ji povedal, da sta prispela na cilj. Kdo ve, kaj se je med njim in sinom dogajalo v naslednji uri. Janez ml. je ob 12.55 poklical na regijski center za obveščanje in prijavil nesrečo v gorah na Srebrnem sedlu pod Planjavo. 
»Halo, na Srebrnem sedlu sem, na koncu Zeleniških, z očetom sva se..., on je.... , jaz sem..., potem je pa padel v graben. Je neodziven, hrope, tudi sam sem poškodovan... Kdaj pridete, mudi se!«

Aktivirani so bili kamniški gorski reševalci, na kraj prijave pa je odletel tudi helikopter z zdravnico. Ta je bila ena prvih, ki so bili z 28-letnikom v stiku. Najprej je z njim govorila po telefonu, ko naj jo bi zaprosil, naj pridejo čim prej, saj naj bi bilo z očetom zelo slabo. Na gori pa ji je povedal, da sta počivala v steni, se sprla, menda naj bi zaklel, kar naj bi očeta tako razjezilo, da ga je s kamnom udaril po čeladi. Nato ga je on prav tako udaril s kamnom, potem pa je oče vstal, začel bežati in padel v grapo. Zdravničinim očem kajpak ni ušlo, da je sogovornik ves poškropljen s krvjo, čeprav ni bil ranjen, imel je le nekaj prask na rokah in kolenu.

Janez je o tem, da je bila očetova smrt posledica nesrečnega dogodka, razlagal tudi drugim (reševalcem, medicinskemu osebju), toda očitno nihče ni verjel njegovim pripovedim. Nekomu je dejal, da je očetu očital, da je kurbir, in da sta se sprla zaradi tega, nekomu drugemu pa, da očeta sploh ni udaril po glavi, saj ta ni imel čelade. Policistom naj bi povedal, da sta se sprla glede nošenja čelade v visokogorju, enemu od gorskih reševalcev pa se je v spomin vtisnil tudi po tem, da je na gori sicer bil videti v šoku, vendar v nekakšnem neobičajnem, bil naj bi celo povsem hladen.

Prištevnost le malce okrnjena

Glede na sledi na Srebrnem sedlu pa so kriminalisti Janezu ml. takoj odvzeli prostost. Pred preiskovalno sodnico se ni zagovarjal, rekel naj bi le, da za to še nima moči, sodnica pa ga je poslala v preiskovalni pripor, saj se je strinjala s tožilko, da bi na prostosti utegnil nadaljevati izvrševanje kaznivih dejanj.

Očeta naj bi pokončal na surov način oziroma se nanj spravil s kar 1,2 kilograma težkim kamnom, s katerim naj bi ga z vso močjo udarjal po glavi, Janez st. pa tedaj na njej naj ne bi imel čelade. 
Potem ko je omahnil mrtev, naj bi sin očetovo truplo zvlekel kakih 25 metrov naprej proti Korošici in ga pahnil v skalnato grapo, to se je kakih 150 metrov nižje zagozdilo med skale. Kako siloviti so bili udarci, priča podatek, da naj bi imela žrtev uboja popolnoma zmaličen obraz, niti oči ni bilo več v očesnih jamicah, na kraju, na katerem je bil Janez st. napaden, pa so našli njegovo tkivo in kosti zdrobljene lobanje. Tudi spodnjega dela zanj usodnega kamna, dolgega okrog 20 in širokega okrog 10 centimetrov, se je držal večji kos možganskega tkiva.

V ozadju naj bi bila zelo žalostna zgodba, se strinja poznavalec primera, ki pa odločno zavrača, da bi bila povezana z denarjem, kot so po dogodku menili nekateri Preserci, ko so pogledovali proti vili Slevčevih z bazenom. 
»Med njima je včasih že nastal kratki stik. Rado je tako, če je denar pri hiši,« je namreč dejal eden od njih. Da pa res ni šlo za dejanje iz nizkotnih nagibov, maščevanja ali koristoljubnosti, je sicer jasno že po obtožbi, saj tožilci Janezu Slevcu očitajo blažjo obliko najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Za uboj je zagroženih pet do 15 let zapora, če bi bil obtožen za umor, pa bi ga lahko doletelo kar 30 let zapora. V preiskavi so postavili tudi sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki je po naših informacijah ugotovil, da je bil obtoženec v trenutku, ko je očeta napadel s kamnom, nekoliko zmanjšano prišteven, vendar ne bistveno.