Slavica Kos je leta 1969 kot devetnajstletno dekle rodila dvojčka. »Rodila sem 13. januarja. Rekli so mi, da sem rodila prezgodaj. Tone je imel kilo tristo šestdeset, Branko pa kilo štiristo šestdeset. Šestintrideset centimetrov sta bila velika,« se natančno spominja. V porodnišnici so ji povedali, da bodo otroka prepeljali v otroško bolnišnico. »Rekli so, da ju peljejo tja, ker tukaj nimajo inkubatorjev. Niti podvomila nisem o njihovih besedah.« Še isti dan je v njeno sobo prišel zdravnik. »Še danes ga vidim,« pravi. »Rekel je, da sta oba otroka umrla in da naj sedem k umivalniku in si po prsih točim mrzlo vodo, da ne bi dobila vnetja. Za pogreb, so rekli, bodo poskrbeli oni.« O smrti ni prejela dodatnih pojasnil. »Nobenega od dvojčkov nisem videla mrtvega. Nisem se mogla niti posloviti.« Vso noč je presedela pri umivalniku in ubogala navodila, čeprav je v sebi doživljala popoln pretres.
Uradni dokumenti, ki jih hrani danes, so precej nejasni. Na potrdilu o smrti enega od dečkov je kot datum smrti naveden 13. januar 1969, ura 13.45, kot kraj smrti pa Vinarska ulica v Mariboru, ambulanta otroškega oddelka. Pri drugem dečku je datum rojstva zapisan prav tako 13. januar, ura pa 10.00. Vzrok smrti je pri obeh otrocih zelo težko berljiv. Administrativni postopki so sicer zabeleženi, medtem ko obdukcijskih poročil, na katera se sklicujejo dokumenti, v dokumentaciji ni. »Piše, da je bila obdukcija, obdukcijskih listov pa ni. Ničesar ni,« poudarja.
Prvi deček naj bi umrl ob 11.45. FOTO: Osebni arhiv
Vzrok smrti je pri obeh otrocih zelo težko berljiv. FOTO: Osebni arhiv
Umrla naj bi tudi hčerka
Sedem let pozneje je rodila hčerko Janjo. »Porod je bil normalen in vse je bilo v redu. Rekli so mi, naj jo pocrkljam in naj se od nje poslovim. Te besede mi še danes odzvanjajo.« Deklico so odpeljali, naslednje dni je ni več videla. »Ves čas sem jih prosila, naj jo pripeljejo k meni. Kasneje je prišel samo zdravnik in rekel, da je tudi ona umrla. Najprej so rekli, da se je napila plodovne vode, potem pa, da je imela luknjo v srcu.«
Drugi deček naj bi umrl ob 10.00. FOTO: Osebni arhiv
Administrativni postopki so sicer zabeleženi, a obdukcijskih poročil, na katera se sklicujejo dokumenti, v dokumentaciji ni. FOTO: Osebni arhiv
Na dokumentih je napaka že v njenih osebnih podatkih, kjer je navedeno, da je samska, njeno leto rojstva pa je zapisano kot 1944, čeprav je bila rojena leta 1949. »Kako je to mogoče?« sprašuje. »Različni datumi, različni podpisi, prečrtano, popravljeno. Piše, da so bile obdukcije, pa obdukcijskih listov ni.« Dolga leta o dvomih ni govorila. »Nikoli nisem šla prižgat sveče. Nekje v sebi nikoli nisem verjela, da so umrli.« Prelomni trenutek je bil, ko je prejela dopisnici z vojaškega odseka, naslovljeni na njena sinova. »Pisalo je, da se morata priti podpisat v vojaško evidenco. Bila sem mlada in besna, zato sem tisti dopisnici samo vrgla na pult. Danes mi je žal, da nisem že takrat začela raziskovati.« Za vse tri otroke je po rojstvu na dom prišla tudi patronažna sestra. »Prišla je, kot pride k vsaki materi po porodu,« se spominja Slavica. »O tem, da naj bi otroci umrli, ni vedela ničesar.«
Na dokumentih je napaka že v njenih osebnih podatkih, kjer je navedeno, da je samska, njeno leto rojstva pa je zapisano kot 1944, čeprav je bila rojena leta 1949. FOTO: Osebni arhiv
Želela je izvedeti, kje so njeni otroci pokopani
Ko so se dvomi začeli kopičiti, je začela odgovore iskati sama. Najprej se je zglasila v otroški bolnišnici, kamor naj bi po besedah zdravnikov prepeljali njuna prvorojenca. »Tam so mi povedali, da ju nikoli niso sprejeli. Da ni nobenega zapisa, da bi bila kdaj pri njih,« pravi. Obiskala je tudi pokopališče in upravne organe. »Vprašala sem, kje so otroci pokopani. V bolnišnici so namreč rekli, da jih pokopljejo poleg odraslih oseb,« pripoveduje. Odgovor, ki ga je prejela na pokopališču, jo je pretresel. »Rekli so mi, da so jih iz bolnišnice vedno poklicali, naj pridejo po črne vreče in da naj bi bile te vreče odložene v skupno jamo. Otroci niso bili pokopani posamično. Skoraj sem se sesedla. Otrok, ki se je rodil živ, pa če je res umrl, ne more biti odpadek. A je lahko?«
O svoji zgodbi je napisala knjigo z naslovom Vredna pozornosti. FOTO: Osebni arhiv
Raziskovanje jo je pripeljalo do društva Izgubljeni otroci Slovenije, kjer je prvič srečala tudi druge ženske s podobnimi izkušnjami. »Ko poslušaš eno, poslušaš drugo, ko vidiš, da se zgodbe ponavljajo, si rečeš, da to ne more biti naključje.« Svojo zgodbo je nato povedala tudi pred parlamentarno preiskovalno komisijo v Državnem zboru Republike Slovenije. »Šla sem zaradi sebe in zaradi drugih mamic, ki so doživele podobno. Nismo šle tja zaradi politike, ampak zaradi resnice. Ko sem prvič javno povedala, mi je bilo lažje. Kot da sem dala iz sebe nekaj, kar sem desetletja tiščala v sebi.«
Želi si samo izvedeti resnico
O političnih razpravah govori z zadržano jezo, v kateri se prepletata razočaranje in utrujenost. »Mi ne iščemo politike. Mi iščemo resnico,« poudari. »Vsaj malo empatije bi si zaslužile. Govorimo o otrocih. O naših otrocih. To ni ideologija, to je bolečina. Če je otrok umrl, naj mi pokažejo obdukcijski list, naj mi pokažejo, kje je pokopan. Če pa ni, naj mi povedo, kje je.« S solzami v očeh razprostre dokumente in pokaže prečrtane vrstice, napačne letnice, različne rokopise, popravke, ki so nastajali v različnih barvah in pisavah. »Poglejte to. Kako naj jaz temu verjamem?« tiho vpraša. Za hip obmolkne, nato pa doda: »Vse življenje smo verjele. Verjele zdravnikom, verjele sistemu, verjele, da je tako moralo biti. Zdaj pa hočemo odgovore.« Dokler tega odgovorov ne bo, pravi, zgodba zanjo ne more biti zaključena. »Ničesar ne želim od države. Ne denarja, ne odškodnine, ne opravičila. Samo to, da mi jasno povedo, kaj se je zgodilo z mojimi otroki.«
Parlamentarna preiskovalna komisija je v preteklem mandatu zbirala dokumentacijo, zasliševala starše in predstavnike institucij ter oblikovala vmesno poročilo, vendar delo še ni prineslo dokončnih odgovorov, ki bi jih družine pričakovale. V društvu Izgubljeni otroci Slovenije medtem nadaljujejo zbiranje pričevanj, pregledujejo arhive in staršem pomagajo pri iskanju dokumentacije, saj, kot pravi Slavica, »dokler ne dobimo jasnih odgovorov, ne moremo odnehati«.
