Umorjeno našli junija, pa je še niso pokopali

TRST – Tragedija srbskega zakonskega para Kostić naj bi se zgodila v Italiji, a se je v njuno žalostno zgodbo morala vplesti tudi Slovenija. Ko naj bi namreč 61-letni Dragoslav 24. aprila v njuni tržaški hiši z električnim kablom zadavil svojo nekdanjo ženo, 37-letno Slavico, naj bi njeno truplo odnesel v avtomobil, ga odpeljal čez nekdanji mejni prehod Repentabor v našo državo in ga odvrgel v bližini naselja Kreplje pri Sežani. Tako je vsaj opisal italijanskim karabinjerjem, vendar si je pozneje glede kraja, na katerem je zagrešil smrtni greh, očitno premislil.

V hladilnici čaka na potni list

Italijanski varnostni organi so za pomoč pri preiskavi zločina zaprosili slovenske kolege in koprski kriminalisti so 9. junija na Krasu odkrili Slavičino truplo, kmalu pa se je začela tudi kalvarija njenih sorodnikov, ki še vedno ne morejo do trupla, pa čeprav je od smrti minilo že sedem mesecev.

Zapletlo se je že nedolgo po najdbi trupla, ko na srbskem veleposlaništvu v Ljubljani niso bili niti obveščeni o tem, da so na našem ozemlju našli mrtvo državljanko Srbije in da je še 20 dni pozneje na ljubljanskem inštitutu za sodno medicino. Da je bila Slavica tedaj res še vedno pri njih in da je še niso prepeljali na obdukcijo v državo, v kateri je bila umorjena, nam je potrdil vodja obdukcijske dejavnosti na tem inštitutu dr. Borut Štefanič, ki mu ni bilo jasno, zakaj pristojni sodni organi niso prišli ponjo.

S konca letošnjega junija izvira tudi pojasnilo predsednice krajevno pristojnega koprskega okrožnega sodišča Darje Srabotič, da je bilo pred odločitvijo o predaji posmrtnih ostankov umorjene ženske treba še potrditi identiteto trupla, zato je koprsko sodišče izdalo odredbo za primerjalno analizo DNK. Po prejemu izvedenskega mnenja »je bila izdana odredba, s katero je bilo ugodeno zaprosilu tržaškega sodišča za izročitev posmrtnih ostankov Kostićeve z namenom, da se v Italiji in po predpisih države, v kateri bo izveden kazenski postopek, opravi obdukcija«, so pojasnili na sodišču in izročitev trupla napovedali za v nekaj dneh.

Ni nam sicer znan datum, kdaj so Slavičino truplo naposled le prepeljali v Italijo, toda zdaj je zagotovo že skoraj pet mesecev v tržaški mrtvašnični hladilnici – tako pa je zaradi birokratskega zapleta, poročanje italijanskih občil povzemajo srbska. Še vedno naj namreč ne bi bilo jasno, ali je Slavica zares umrla na ozemlju Italije, kjer je v Trstu delala kot negovalka, ali v Sloveniji, toda prav to naj bi bil ključen podatek. Dokler ne bo znan odgovor na to vprašanje, na tržaškem sodišču očitno ne nameravajo dati dovoljenja za izdajo tako imenovanega posmrtnega potnega lista, da bi lahko pokojnico le prepeljali v domovino. Tega namreč morajo izdati v državi, v kateri je nastopila smrt.

Kraj zločina
 preselil v Slovenijo

Italijanski preiskovalci zločinov imajo očitno le odgovore na vprašanja v zvezi s tem, kdo, kako in zakaj je umoril Slavico (Dragoslav je priznal, da s kablom, in to zaradi ljubosumja), vendar naj bi spremenil izjavo o tem, kje je to storil. Po aretaciji naj bi namreč rekel, da je bilo to v hiši v Trstu, pozneje pa je bojda dejal, da jo je zadavil v Sloveniji na kraju, kjer so jo našli mesec in pol pozneje.

S tem, da bi ugotovili natančni kraj smrti, pa se preiskovalci tega zločina očitno niso ukvarjali. Čeprav je vse skupaj slišati še tako paradoksalno, nadaljujejo poročanje o šokantnem zapletu v italijanskih občilih, je dejstvo, da res ni bilo raziskano, kje je bila Slavica sploh umorjena, prav zato pa je v Trstu nastal zaplet v zvezi s tem, katera država naj zanjo sploh izda posmrtni list. Glede na to, da je bila najdena v Sloveniji, bi bilo verjetno najbolje, da bi ga izdali v naši državi v slovenskem jeziku, nato bi v Italiji dokumentacijo prevedli v italijanščino in potem bi bila končno le prižgana zelena luč za prevoz trupla v domače Kučevo.

Slavičina mati Milada je obupana, saj naj bi ji Italijani že julija obljubili, da ji bodo pripeljali hčerko, potem pa se je zaradi spremenjene izjave osumljenca vse skupaj močno zapletlo. »Hudo mi je, toda ne morem storiti ničesar. Preostane mi le, da sem močna in da čakam. Dragoslav ni normalen človek. Ni bilo dovolj, da mi je vzel otroka, zdaj zaradi njega ne more niti počivati v miru, ampak zmrznjena leži v hladilnici,« se v pogovoru za srbski časnik Alo priduša Milada, ki si želi le še tega, da bi lahko dostojno pokopala svojo hčerko. »Tako bom vsaj vedela, kje je njen grob, da ji na njem prižgem svečko. Želim si biti ob njej, da se bom lahko v miru razjokala.«