Umrl je Branko Marušič

V 88. letu starosti je umrl zgodovinar in sodobni polihistor Branko Marušič. Marušič je bil več let ravnatelj Goriškega muzeja, kot zgodovinar pa je za seboj pustil mnogo člankov, razprav, monografij in znanstvenih del. Njegova družina ga je v spominskem zapisu opisala kot človeka, ki ga je zanimalo vse. »Zanimala ga je glasba, likovna umetnost, literatura. Prebiral je in prebiral je domala vse, kar je imelo nek smisel, nek pomen in mu je pomenilo novo informacijo, novo znanje,« so zapisali člani družine Marušič. Imel je izjemen spomin in bil »kompetenten sogovornik o čemerkoli, kar sodi v okvire humanistike in kar je ali kar je bilo povezano z Goriško,« so dodali.

Rodil se je 4. februarja 1938 v Novi Gorici, živel pa v Solkanu, sledi iz njegove biografije, ki jo na spletu pripravlja Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Osnovno šolo je obiskoval v Solkanu, maturiral pa je leta 1955. Na ljubljanski univerzi je študiral medicino, nato pa na filozofski fakulteti leta 1962 diplomiral iz zgodovine. Po vojaščini se je zaposlil kot asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Za tem je postal kustos v Goriškem muzeju, kjer je bil leta 1965 imenovan za ravnatelja. Na to delovno mesto je bil nato še štirikrat potrjen. Med prvimi njegovimi opravljenimi nalogami na področju muzejstva je bila ureditev rojstne hiše Simona Gregorčiča na Vrsnem. Kasneje je pripravil tudi več muzejskih dogodkov, s čimer se je izkazal kot uspešen vodja in organizator zelo različnih dogodkov, je zapisala družina.

Čeprav je opravljal delo v muzeju, pa je v svojem bistvu ostajal knjižni in arhivski molj, se spominjajo. »Bil je opisovalec preteklosti, pa ne zgolj iz arhivskih dokumentov povzetih dejstev, temveč tudi zapisovalec sinteznih spoznanj o preteklih političnih dogodkih in ravnanjih naših prednikov,« so opisali. Kot zgodovinarja ga je zanimala predvsem zgodovina Primorske v 19. in začetku 20. stoletja, o čemer je zapisal in objavil tudi več razprav. »Bil je objektivni zapisovalec preteklosti, dosledno sledeč zgodovinskim raziskovalnim postopkom in dejstvom, kakršna so se razkrivala iz dokumentov preteklosti,« so zapisali družinski člani. Tako držo je ohranjal tudi pri obravnavi italijansko-slovenskih odnosov in v mešani italijansko-slovenski zgodovinski komisiji, ki je za vladi obeh držav pripravila zgodovinski pregled odnosov med dvema narodoma v preteklosti, so dodali. »Njegovo vodilo je pač bilo objektivnost in resnicoljubje, ne samo v zgodovinopisju, temveč tudi v življenju.«