Umrla sta ji brat in fant, ona je čudežno preživela

MOZIRJE – Ceste so v noči na četrtek znova vzele visok davek. Pri Radegundi sta ugasnili mladi življenji. Enaindvajsetletni domačin Vid Marolt in tri leta mlajši Tomaž Goršek iz Dobrne sta pravzaprav šele začela živeti, ko je nesreča končala njuno pot. V astri se je tiste noči peljala še Tomaževa 19-letna sestra Janja, sicer Vidovo dekle. Po čudežu je preživela; izvlekla se je z lažjimi poškodbami. Kakor smo izvedeli, je po trčenju peš odhitela do Vidovih staršev in razložila, kaj se je zgodilo. Policisti in reševalci so bili o dogodku obveščeni nekaj po polnoči. Fantoma ni bilo več pomoči. Nazarski prostovoljni gasilci so ju lahko samo izvlekli iz zmečkane pločevine ter ustrezno zavarovali in počistili kraj nesreče.

Blizu Vidovega doma

Cestišče na tem odseku v času nesreče še ni bilo mokro, zaradi nižjih temperatur na tem območju pa precej spolzko in še vidljivost je bila slaba. Ni podatkov, kaj bi bil lahko vzrok, da je voznik izgubil oblast nad vozilom, ki je zatem silovito treščilo v drevo. Domačini pravijo, da ponoči na tej lokalni cesti, ki iz Mozirja vodi do Šmihela in naprej do hotela na Golteh, pogosto srečujejo divje živali. Prav mogoče, da je pred Vidovega opla skočila srna, voznik pa je sunkovito reagiral, kar se na asfaltu pozna z dolgimi zaviralnimi sledmi, ki so jih pustile pnevmatike.

Usodno trčenje se je zgodilo le približno poldrugi kilometer od Vidovega doma. Enaindvajsetletnik je živel v Radegundi, oče ima tam znano gostišče Vid, ki je po njem nosilo ime in v katerem je tudi delal. Črna zastava pred objektom je zjutraj nemo pričala o tragediji.

Gasilec Vid

Gostinstvo ni bilo Vidovo edino poslanstvo. Že od mladih nog je bil med najbolj zavzetimi prostovoljci mozirskega gasilskega društva. »Še preden je postal polnoleten, je bil naš operativni član, opravljal je vse specialnosti, redno se je udeleževal vaj, bil je zelo aktiven in zagnan zlasti na področju organizacije, še posebno pa, ko je šlo za veselice. Kadar koli si ga srečal, je bil nasmejan in pozitivno naravnan, nanj si se lahko vselej zanesel,« se ga spominja poveljnica PGD Mozirje Blanka Kroflič. Pove še, da je druščina pogosto zahajala v Šmihel, saj je tam veliko njihovih prijateljev in znancev. »Iz lastnih izkušenj vem, kakšne nesreče se dogajajo na tej nevarni lokalni cesti. Gasilci pogosto opozarjamo, da je treba prometnico urediti, saj nezgode niso redke. Tudi naši fantje so že padali z nje, zato bi bilo smiselno na kritičnih predelih namestiti vsaj zaščitno ograjo. Imam občutek, da nas na občini in komunali ne jemljejo resno. V Mozirju je še več takšnih ali podobnih nevarnih cestišč, pristojni bi morali mnogo več narediti za varnost.«

Tudi mozirski gasilci so v spomin na Vida pred svojim domom razobesili črno zastavo in se mu na družabnem omrežju zahvalili za vse, kar je dobrega storil. »Hvala, Vid, za vse trenutke, polne smeha, za vse ure, prebite na intervencijah, ko si pomagal drugim ljudem. Na vajah, usposabljanjih in skupnih druženjih. Hvala za tvojo pozitivnost in pripravljenost. Brez dvoma si v nas tokrat naredil veliko luknjo. Tako v naših srcih kot v naši sredini. Z nami boš ostal za vedno! Spominjali se te bomo z nasmehom na ustih.«

Tomaž vnet glasbenik

Za Tomažem so žalovali v nekaj kilometrov oddaljeni Dobrni. Njegov najboljši prijatelj Tomaž Majcen kar ni mogel sprejeti krute resnice, da Gorška, ki mu je bil kot brat, ne bo več videl. Znanci in prijatelji ga opisujejo kot izjemno dobrega fanta in velikega veseljaka, ki je rad poprijel za klarinet in usekal kakšno vižo, ljudem je vedno stal ob strani, jim pomagal in jih podpiral, zato je bil nadvse priljubljen na vseh področjih, tudi na višji strokovni lesarski šoli v Mariboru, kjer se je izpopolnjeval za bodoči poklic. Tomažev glasbeni prijatelj Andrej Lešnik, sicer kolega v Godbi Dobrna, ga je uvrstil med tri najbolj zavzete člane. »Polni so bili energije in zelo lojalni, na njih je godba pravzaprav slonela, saj je tu potrebnega veliko odrekanja. Nameravali so celo ustanoviti svoj ansambel, toda o tem niso na glas govorili. Tomaž je bil pri nas štiri leta, zelo smo ga spoštovali in vselej je bil dobrodošel.«