KAL – »Ste kaj videli mojega moža?« nas je četrti dan po siloviti drami, ki je doletela Urbančičeve s Kala pri Pivki, na opustošenem dvorišču spraševala Marija. »Nemara veste, kdaj bo prišel in kje je?«
Moralo je biti res hudo, smo premišljevali. Tavajoča gospa ni sprva vedela prav nič. Od te peklenske preizkušnje, ki jih je v petek zvečer, ob 21.30, nenadoma (pri)zadela, je bila videti – prestreljeno in razrvano. Kako tudi ne, če pa so v tistem večeru izgubili vse, prav vse! »V požaru jim je zgorelo približno 160 kvadratnih metrov ostrešja, ogromno sena in kmetijskih delovnih strojev,« smo izvedeli tudi od Danila Gerzetiča, poveljnika pivških gasilcev.
Usodni pastir
Urbančičevi niso kar nekdo, saj so lastniki še edine zaščitene kmetije na Kalu. Njihova domačija je stara čez 200 let in je v last prehajala iz roda v rod, smo izvedeli, sprva so jo imeli Klobučarjevi, potem Prelčevi, poslej Urbančičevi, kakor se je pisal tudi Radovanov oče, ta je prišel v te kraje iz Logatca.
Sedeminpetdesetletnega gospodarja Radovana smo prestregli šele ob vrnitvi, ko mu je na nekem razpotju v silni naglici ugasnil motor njegovega dostavnika. Šel je po električne kable. Skozi odprto stransko šipo nam je več kot jasno sporočil, da je zaradi električnega pastirja v njihovi zidani lopi nastal kratki, a tolikanj usodnejši stik. Zaradi katerega je bila kmetija že v naslednjem trenutku docela v plamenih.
Njegova Marija, po rodu iz bližnjega Narina, in njun sin Sebastjan sta bila oni dan zdoma. Triinpetdesetletna Marija je šla v Postojno in bila na splošno zadovoljna, saj se ji je končno zasvetlikala možnost za zaposlitev; Sebastjan pa je šel na magnetno resonanco v Valdoltro. Oba sta se vrnila šele zvečer. Takrat je petkovo deževje na Pivškem že skoraj ponehalo.
Čeprav se je Marija še ponudila, da bi pripravila kotel s krmo za prašiče, s krompirjem, peso, korenjem in drugimi domačimi pridelki, je marljivi polkmet in pečar Radovan samo zamahnil z roko, »pusti, bomo že jutri, pojdita raje počivat«.
Vedeti moramo, da je pri Ršetovih, kot se reče po domače, pravi živalski vrt domačih živali. V njihovih hlevih kraljujejo osliček, trije prašiči, 20 kokoši, štiri gosi, 15 zajcev, pet koz, osem mačk, videli smo vsaj še enega psa. »Živali imamo res radi,« nam je zaupala Marija. In si oddahnila, saj je njen Radovan hotel menda prav oni dan domov pripeljati še dve breji telici, »ah, še dobro, da ju ni«, je z olajšanjem zavzdihnila.
Tisti večer je zato živali nakrmil in jim postlal kar Radovan. Medtem ko je 28-letni Sebastjan, ki opravlja javna dela, že položil utrujene noge na mizico pred televizijskim zaslonom, je Radovan prišel iz hleva. Ura je odbila 21.30. In ko se je v kopalnici ravno okopal ter se odel v spodnje perilo, je zaslišal nevsakdanji trušč, »kot bi tlesknila toča«, si je mislil. A se je šele zatem videlo, da je pokal že eternit, strešna kritina.
Kar takole »v spodnjicah in kanotjeri«, kot nam je razodeval Radovan, je hotel gospodar premakniti svoje vozilo. »Aaaa!« pa je mahoma zavpil ter se začudil, ko je za seboj zagledal razplamtelega zlodeja, ki se je nepovabljen plazil po njihovem ostrešju in jim je kanil uničiti vse, kar so mukoma vzpostavljali že prejšnji rodovi.
Jekleni gospodar
Radovan – ker ni pravega kmeta, ki bi v takem držal roke ob sebi – se še živo spominja, kako je kar v spodnjem perilu začel reševati, kar se je rešiti dalo. »Vsi sosedje vam lahko povedo, da sem kmetijo reševal v spodnjicah!« je opisoval štiri dni zatem. »Pa saj vidite, povsem me je opeklo, tako po hrbtu kot po rokah, dobro, pa saj ni tako hudo …« je pripovedoval, kot da bi bil iz jekla. Res mu je skupaj s številnimi gasilci, ki so prihiteli kot blisk, uspelo rešiti prav vse živali, »le ubogega oslička je malce opeklo«, je dodala Marija. In ko je hotel njen čvrsti Radovan že petič v ogenj, ga je bila primorana zaustaviti trezna gasilčeva roka. »Bruhal sem že od vseh tistih plinov in dima,« je dejal in se sočasno zahvaljeval in zahvaljeval – tako 35 gasilcem iz PGD Pivka, Košana, Postojna, Zagorje in Palčje, ki so prisostvovali eni od težjih celonočnih gasilskih akcij, kot vaški skupnosti, ki jim je pomagala in jim pomaga še danes. »Če jih ne bi bilo, tudi nas ne bi bilo,« je premlevala Marija.
Pomagali gasilci in vsa vas
Vrli gasilci so se morali k Urbančičevim vrniti še dvakrat! Kar 30 ton sena, ki so ga mukoma pridobili s travnikov, te imenujejo Planina, Vrt in Dovšca, še danes tli in se je tudi pred našimi očmi še kar naprej dimilo, kot se kadi, na primer, iz islandskih gejzirjev, zato so morali gasilci senene gmote budno in še dodatno zalivati z vodo ter jih pazljivo prepeljati na deponijo.
Trpijo vsi, najvidneje Marija. »Sploh ne morem verjeti, pa saj ni soldov! Ne vem, res ne vem, kako bo. Že veliko sem dala skozi, le še umrla in zgorela nisem …« Solze so ji oblile lica. »Vse je šlo. Pa saj niti za obleči nimamo več, tudi televizija je šla in naših motork ni več. Povsem novo kosilnico je od vročine kar zvilo. Pa saj so morali že tono skurjenega železja odpeljati! Kaj naj rečem, s hiše vse odpada. Spredaj počistim, zadaj je že spet, kot da ne bi...« Tedaj je pogledala kvišku: »Ma, ne enkrat, stokrat sem v teh dneh preklela to zlo usodo!« In nadaljevala: »Človek se kar naprej vprašuje, kje je bog. Ta pa udari, ko res ne pričakuješ, in ti vzame še tisto malo, kar imaš, do česar si trudoma prišel …« Naposled sta se z možem še enkrat zahvalila prav vsem, ki so jima v teh dneh pomagali.
