Veterinar: »Baričevičevih bulmastifov so se pri nas vsi bali«

LJUBLJANA – Če se bo ljubljanska pravdna sodnica Jadranka Juhant držala priporočenih rokov, bo pasja inštruktorica Metka Zorc čez mesec dni iz sodne pošte izvedela, ali bo ena od tistih, ki bo zaradi razvpitih ljubljanskih bulmastifov dobila nekaj denarja. Nadaljevala se je in tudi končala pravda, v kateri Zorčeva od dedičev lastnika psov dr. Saše Baričeviča ter vodje Meli centra Repče in trebanjskega kinološkega društva Dušana Hajdinjaka terja 18.000 evrov odškodnine. Za Hajdinjakovo podjetje je namreč pomagala pri prevzgoji Atlasa, Atosa in Joy v zavetišču na Gmajnicah, a so jo psi 7. julija 2006 napadli ter pošteno ogrizli.

Veterinar z Gmajnic se spominja: »Baričevičevih bulmastifov so se pri nas vsi bali«

Na včerajšnji zadnji dan pravdanja je bilo zanimivo pričanje vodje zavetišča iz tistih časov, veterinarja Milana Hrovatina. Spominjal se je, da so bulmastife v zavetišče sprejeli po njihovem brutalnem napadu na Tržičana Stanislava Megliča marca 2006 (niti njegova zgodba še nima pravdnega epiloga, op. p.) in kaj kmalu »na željo dr. Baričeviča začeli razmišljati o tem, kako bi jih socializirali. Pri nas so bili dobesedno na prestajanju kazni, prvih nekaj mesecev so jih celo čuvali policisti. Z živalmi pa se moraš ukvarjati, jim čistiti, jih hraniti. Takih ljudi pa ni bilo, saj so se jih celo naši uslužbenci bali in niso hoteli imeti opravka z njimi. Jaz sem se ukvarjal z njimi in do mene niso nikoli kazali agresije.«

Toda Baričevič je, tako Hrovatin, naletel na skoraj nepremagljivo oviro, kje najti strokovnjaka, ki bi se bil pripravljen spustiti v prešolanje treh bulmastifov. »Ni bilo junaka v Sloveniji, ki bi se tega lotil. Hajdinjak je bil edini.«

Kot pravi veterinar, je Hajdinjakova ekipa pse učila privajanja na ljudi, druge živali in okolico ločeno, torej so se v posebnem ograjenem prostoru vselej ukvarjali le s po enim psom. Zato mu ni jasno, kako se je lahko v tej ogradi zgodil skupni napad psov na Zorčevo, »in to je bilo narobe«.

Ta je sicer razložila: »Zgodilo se je, ko so bili vsi v ogradi, ob njih sta bila Baričevič in solastnica psov dr. Zora Roter. Gospa mi je pomahala z igračo, ki jim jo je kupila, in me povabila v ogrado. Čim sem vstopila, me je Atos pritekel pozdravit. Skočil je na moja ramena. 'Dol!' se je glasil moj ukaz. Ubogal je. Pa sta pritekla še Joy in Atlas. Vsi so skočili name. 'Dol!' Ubogali so. Tedaj pa se je Joy naenkrat zapodila vame in me začela gristi. Pridružila sta se ji tudi druga dva. Zaganjali so se vame, Roterjeva in Baričevič pa sta samo stala in gledala.«

Sicer pa Hrovatin dvomi o trditvah Zorčeve, da je šele potem, ko so bulmastifi napadli njo, izvedela, kako krvoločno so le nekaj mesecev prej obračunali z Megličem; brala je namreč le Našo ženo, v kateri pa o tej tematiki niso poročali. »Težko verjamem, vesoljna Slovenija je vedela, za katere pse gre,« je skeptičen Hrovatin.